Alojzij Štefan na uvodni okrogli mizi

Nekaj izsekov iz razprave Alojzija Štefana na okrogli mizi ob otvoritvi Socialnega tedna 2010:

• Kjer ni blaginje, tudi prostovoljstva ni veliko. Navajam primer Karitas na območju jugovzhodne Evrope. Vse severnejše Karitas so svoje balkanske partnerice pogosto grajale, češ: »Zakaj morate ljudi vedno plačevati? Zakaj niso pripravljeni skoraj nič narediti zastonj?« le ko so posameznikove osnovne potrebe zadovoljene, lahko te oplemeniti s prostovoljstvom.
• Nekateri nam (Karitas) očitajo, da predvsem ustvarjamo odvisnike od pomoči. A floskula, da »je človeka bolje naučiti loviti ribe, kot pa mu jo dati«, se je že zdavnaj izkazala za neresnično. Predvideva namreč, da je ta, ki je potreben pomoči, le posedal ob reki in nič lovil. To pa še zdaleč ni nujno res! Lahko so mu prepovedali loviti, lahko je v Jadranskem morju postal nekonkurenčen proti Turkom, lahko so uvedli sistem kvot, ki ga ne more izpolnjevati… Mnogo razlogov je lahko!
• Človek dostojanstvo vedno ima, ni mu ga potrebno iskati. Vprašanje pa je, kako lahko to dostojanstvo v družbi uresničuje skozi participacijo (soudeležbo) v njej. Da bo to lahko delal, mu je potrebno dati moč, zato je eden od sodobnih konceptov socialnega dela opolnomočenje (empowerment).
• Zasvojenci z dvojno diagnozo, na primer, so iz družbe popolnoma izključeni. Podajajo si jih zdravniki in socialni delavci. Država mora dati v tem primeru možnost nevladnim organizacijam, da razvijejo njim primerne programe. Prav poslanstvo civilne družbe je, da je bolj fleksibilna od socialnega sistema, ki ež zaradi svoje narave ne more biti fleksibilen do te mere.