Facebook Twitter Youtube

Ana Kos: Nekaj svežih utrinkov ob misli na mojo domovino

Prvi utrinek

Deklica pravi: “Jaz mam pa tako učiteljico, da če kdo reče’kul’, mora narediti petnajst sklec.”

“Ooo, zanimivo,” pravim začudeno. Presenečeno. Veselo, da neki učiteljici otrok 2. razreda ni vseeno, kako govorijo njeni učenci.

“In če kdo reče grdo besedo, mora narediti trideset trebušnjakov!”

Seveda ob tem pomislim na svoje otroke, ki so skavti, tudi oni kdaj delajo sklece, na primer, če zamudijo na svojih srečanjih. In pomislim, kako resno moji otroci jemljejo te kazni! Nobeden od mojih ne reče, pa ne bom hodil, ko so tako grdi voditelji! Pomislim, kako močne avtoritete so za moje otroke skavti! In hvaležna sem za take avtoritete.

Pa se vrnimo k mojim veroučencem!

Ko ena od deklic pove, da imajo za določene besede določene kazni, se oglasi druga: “Jaz bi tudi imela tako učiteljico!” Drugi otroci pritrjujejo! Imeli bi učitelje, ki jih vodijo! Ki ne dovolijo vsega! Ki imajo vrednote!

Pogovarjamo se o grdih in neprimernih besedah, povem, da nekatere besede same na sebi niso grde, grde so šele zato, ker so namenjene temu, da prizadenejo, da žalijo.

“Meni včasih skoraj uide grda beseda, pa tedaj rečem: Upsss!” se oglasi spet ena od deklet. Pa res, danes se ob tej tematiki oglašajo predvsem deklice!

Smejemo se in sklenemo, da je ta “ups” dobra beseda.

Drugi utrinek

Pred nekaj dnevi sva se srečala z argentinskim Slovencem, ki je prijatelj mojih sorodnikov, ki živijo v Argentini. Gospod, ki me je poklical, je te čase tukaj na obisku pri svojih otrocih, dva zdaj živita v Sloveniji. Vrnila sta se! Zaživela tukaj! Si tukaj ustvarila družini!

Ko sva se z gospodom srečala, mi je izročil darilo mojega sorodnika; radovedno sem odvila – bile so tri knjige! Slovenske knjige! Eno od teh sem že imela doma, za dve še nisem slišala! Slovenske knjige!

Tako milo se me je dotaknilo, da so darilo prav knjige!

Potem sem razmišljala o svojih vezeh s svojimi sorodniki v Argentini. Kako imajo radi Slovenijo! Kako hodijo mnogi slovenski otroci v Argentini ob sobotah v slovensko šolo. Moja mlada sorodnica je v slovenski šoli učiteljica. Kako gojijo ljubezen do domovine svojih staršev. Ali svojih še bolj daljnih prednikov.

Kako srednješolci hodijo delat in zbirajo denar, da bi šli kot maturantje v Slovenijo za približno en mesec. In v tem mesecu, ki ga preživijo v Sloveniji, obiskujejo različne kraje v Sloveniji, če je vreme primerno, gredo tudi na Triglav, spoznavajo Slovenijo čisto od blizu. In hodijo na tečaj slovenščine! Izpopolnjujejo svoje znanje jezika! Ni jim vseeno za svoj materinski jezik! (En zapis o tem: Objem čez ocean.)

Danes sva z mojim možem s premislekom izbrala tri slovenske knjige in v paketku med knjige dodala vršičke slovenskih tradicionalnih rož, ki jih imamo doma: vejico roženkravta, rožmarina in vršiček pelargonije. Slovenski šopek. Da bo zadišalo v Argentino. (Nageljnov pa v Ljubljani nimam.)

Tretji utrinek

S kolesom se peljem domov in ob kolesarski stezi opazim muslimansko družino. Oče, visok moški z brado. Žena čisto v črnem, samo oči ji gledajo skozi ozko režo. Prav presune me. Gotovo je mlada, saj so ob njiju tri majhne deklice, morda ni še nobena v šoli, ali pa je čisto na začetku osnovne šole. Tri majhne deklice, vse zavite v rute.

Na nek način me ne motijo navade posameznih narodov ali pa posameznih vernikov, pa vendar me je nekoliko stisnilo pri srcu. Majhne punčke, pa v rutah.

Še bolj me je pretreslo potem, ko sem se peljala tik ob njih, pa sem ujela mamine besede!

Govorila je slovensko! Govorila je normano slovenščino!! No, ujela sem del stavka.

In potem ji je odgovoril mož – v običajni slovenščini.

Enostavno vse to mi ni šlo iz glave. Znajo lepo slovenščino! Uporabljajo jo. Ali so pač Slovenci? Koliko ljudi je, ki v družinskih zadevah uporabljajo svoj materin jezik, četudi živijo v deželi, kjer je drug uradni jezik. Tam pa sploh. Saj jih jezik vendar povezuje kot narod. Jezik jih na nek način dela ljudi. Čovek je tisto bitje, ki je spregovorilo. Je “žival”, ki je spregovorila. No, kakšen pač ne more, zaradi kakšnih bolezni ali pa okvar govornih ali pa slušnih organov, pa vendar.

Za gluhe ljudi velja, da je njihov materin jezik pravzaprav kretalni! Materin jezik nam pomaga rasti … da smo ljudje. Je najbolj tisti intimni, najbolj čustveni. Najbolj tisti, ki nam pomaga se izraziti.

Zaradi vsega tega mi je ta konkretna muslimanska družina še posebej dala misliti …

Koliko mi spoštujemo svoj jezik? Uporabljamo “lepe” besede? Sprejemamo čisto nekontrolirano vse več nepotrebnih tujk? Spoštujemo tudi druge jezike in se hkrati zavedamo dragocenosti lastnega jezika?

Kaj je moja domovina? Hribi, gore, morje, polja, gozdovi, vasi, mesta …?

Kdo so moja domovina? Ljudje, rojaki, vsi prebivalci Slovenije? In morda tudi tisti, ki niso znotraj uradnih meja Slovenije!

Prispevek je bil najprej objavljen na blogu Ane Kos.