Kot včasih dolgo premišljujem, preden napišem ali dodelam kakšen prispevek, prav tako včasih dolgo razmišljam, kako bi oblikovala posamezno uro pri verouku.
Letos sem se “zmanjšala”, dobila sem prvošolce – česar sem zelo vesela, po veliko letih sem spet z najmlajšimi! No, torej zanje bo verouk čisto nekaj novega. Razmišljam, razmišljam. Prvo uro bodo z njimi starši. Kaj, kako naj povem … tudi zato, da bo za oboje. Sončnica! Res, sončnico bom uporabila!
V mojem vrtu je rasla zelo, zelo velika sončnica, visoka kakšne tri metre. A vihar jo je zlomil. Steblo je bilo prelomljeno približno na polovici, a sončnica ni umrla. Preživela je in cvetovi, ki so ležali po tleh, so se začeli spet obračati k soncu! Kakšna moč, koliko življenja v zlomljeni sončnici! Nekaj podobnega sem enkrat že popisala.
Ja, prav sončnica bo tisto, s čimer bom začela prvo uro! Morda bi v Malih sivih celicah rekli, da je maskota! Kaj vse lahko pove ena taka preprosta zgodba!
In je. Prvi teden verouka je prišel, otroci so sporočilo razumeli – se mi je zdelo -, in če niso, nič hudega, saj se bomo k sončnici še vračali. S seboj sem imela tedaj odrezano zlomljeno sončnico, ki se je s tal stegovala k soncu. In ker je v Ljubljani nekaj dni “čakala” na verouk, je začela cvetne liste že izgubljati. Smem nesti take cvetove k verouku? Seveda! Tako smo se pogovarjali tudi o starih rožah – so lepe, niso lepe? – in o starih ljudeh – so lepi, niso lepi? Eni otroci so zelo glasno rekli, da stari ljudje niso lepi, toda … na koncu je bilo jasno, da so ljudje lepi, če so dobri – in gube niso tiste, ki bi delale ljudi grde … in sivi lasje tudi ne. Srca so tista, ki so lepa ali pa ne. Sončnico in sonce so otroci risali za prvo domačo nalogo. Ali pa samo sonce, če je kdo raje ali če mu je oboje pretežko.
In potem naslednja ura …
Doma sem naredila sončnico iz papirja, cvet sem oblikovala na škatli od topljenega sira (drugič jih bomo pa delali skupaj, tako da bo imel vsak svojo). In imela sem tudi sveže sončnice, iz mojega vrta. Redko režem rože, ponavadi jih pustim cveteti, zoreti. A tokrat sem jih spet nekaj odrezala … za otroke!
Postavili smo stole v krog in vazo s sončnicami v sredino. Pogovarjali smo se o tisti sončnici od prejšnjega tedna, o tem, kako jo je vihar podrl in kako ji je sonce pomagalo, da je “vstala”. Eden od otrok je bil sončnica, ostali so bili vihar, sončnica se je zlomila … a potem je sijalo sonce in dežek je zalival in sončnica je spet rasla in se dvigala k nebu.
Pogovarjali smo se o tem, če smo ljudje kaj podobni sončnici. “Neee!” je rekel eden od dečkov. A nekaterim se je zdelo, da smo podobni. A ne v liste in cvetove. Otroci so bili seveda navdušeni nad mislijo, da imamo cvetne liste okrog glave. Če smo ljudje žalostni, nesrečni, slabe volje …, smo kot sončnica, ki ji visi cvet do tal ali celo leži zlomljena na tleh. A ko posije sonce, ko je kdo, ki nam pomaga, ki je prijazen z nami, ki nas ima rad, tedaj smo kot sončnica, ki spet dvigne cvet k nebu, k soncu.
Kdo je za nas sonce? Starši, bratje, sestre, babice, dedki, prijatelji. Ali vse vidimo, vse te prijazne ljudi, vse, ki nas imajo radi? Otroci o takoj zaklicali: “Ne!” Presenetili so me!
Kdo nas ima tudi rad, kdo skrbi za nas? “Bogec, Jezus, angelček, Bog, angel …” Popolnoma sem bila presenečena. Kako naravno je prišel odgovor otrok, kot bi že bil položen vanje! “Pa tudi tisti, ki so umrli”! se je oglasil še eden od otrok. “Tudi tisti, ja! Ko ljudje umrejo, umre samo telo, duša živi naprej!”
Objavljeno na blogu Ane Kos Od srca do srca.
