Bogdan Žorž: Evropska socialna politika in krščanstvo

Evropa se samovšečno kiti z najrazličnejšimi zelo lepo zvenečimi  vzdevki, s katerimi se postavlja nad ostali svet. Ne bom našteval vseh, omejil se bom na štiri pojme, med seboj povezane – predvsem pa povezane z revščino, ki postaja ob gospodarski krizi vse bolj aktualni problem. Gre za pojme »socialna država«, »pravna država«, globalizacija in tržno gospodarstvo – pojme, ki jim pravimo tudi vrednote sodobne demokratične družbe.

Ob spremljanju dogajanja v Evropi in v svetu nasploh, se vse bolj in bolj sprašujem, koliko ti pojmi ali pojavi, ali vrednote v resnici pomenijo »napredek« v človeški miselnosti, v osvobajanju človeka – in koliko so ti pojmi sploh združljivi s krščanstvom. Pravzaprav mi pri tem razmišljanju niti ne gre toliko za kritiko teh pojmov ali pojavov. Veliko pomembnejše se mi zdi nekaj drugega: za vprašanje, koliko krščanstvo (predvsem pa vse mogoče organizacije in institucije, ki se oklicujejo za »krščanske«) nekritično podlega tem »sodobnim«, »naprednim« pojavom – in se s tem dejansko oddaljuje od svojega Izvira, od Evangelijev …  Če hoče krščanstvo ostajati zvesto samo sebi in Jezusovemu nauku – potem bi moralo znotraj sebe že kar dolgo biti plat zvona!

Ob recesiji čedalje glasneje slišimo opozorila na revščino. Seveda, še posebej na revščino, ki trka na vrata Evrope. Z vseh strani, tudi s strani krščanskih dobrodelnih organizacij, slišimo podatke, kako 85 milijonov ljudi v EU živi v revščini, vsak peti otrok v EU živi v revščini, eden od štirih samskih ljudi, starih nad 65 let, živi v revščini … in tako naprej.

Prav ti podatki mene kot kristjana zelo motijo.  Posebej takrat, ko jih skušam primerjati s podatki o revščini v svetu, zlasti tistem, ki mu Evropejci samovšečno radi rečemo »nerazviti svet«. In gledam na te podatke, ki so drugačni: govorijo o milijonih ljudi, ki umirajo za lakoto, ki nimajo pitne vode … Razmišljam o tem, kako je naš, evropski »revež« za te razmere »nerazvitih« pravi bogataš! In razmišljam o tem, kaj je z našimi krščanskimi vrednotami ljubezni.

Meni je več kot očitno: vse evropske socialne politike delijo ljudi najmanj na dve kategoriji, na »večvredne« (to smo predvsem mi, »napredni« ljudje iz »razvitega« sveta, za katere veljajo ena merila revščine) – in na manjvredne, za katere veljajo povsem drugačna merila.

A strokovno in pravno je to čisto v redu. Stroka je pač izumila načelo »relativnosti« revščine. Naj bo! Pojavlja pa se mi vprašanje: ali to načelo lahko tako nekritično sprejmemo kristjani? Ali ne pomeni to izničenje krščanske ljubezni, krščanske enakosti?

Govorimo o gospodarski krizi, ki pretresa svet. Nekateri zraven sramežljivo dodajajo, da ne gre le gospodarsko krizo, ampak za širšo družbeno krizo. Nisem strokovnjak za ta vprašanja, vendar sem trdno prepričan, da je gospodarska kriza le en vidik te širše krize, ki v resnici pomeni krizo zahodne civilizacije, ali, še bolj določneje, krizo zahodne demokracije. Že pred to sedanjo krizo smo govorili o krizi vrednot – ne da bi določneje povedali, za katere vrednote gre. Pridružujem se tistim, ki v tej krizi vidijo krizo tistih vrednot, ki jih je v sam vrh, v same svoje temelje postavila zahodna demokracija.

Tržno gospodarstvo, svoboda trga

Tržno gospodarstvo in svoboda trga sta med najmočnejšimi stebri zahodne demokracije.  Zelo poljudno poenostavljeno to razumemo kot  prepričanje, da bo svoboden trg, svoboden »pretok blaga in storitev« samodejno, ob upoštevanju konkurence, urejal svetovno ekonomijo v dobrobit vseh ljudi. Kar nekaj časa je izgledalo, da tudi bo, saj so bila gospodarstva, in s tem tudi družbe nasploh, v zahodnih demokratičnih državah veliko uspešnejše od drugih gospodarstev, ki jih poznamo. Toda, sedanja recesija je plod tega tržnega gospodarstva, pa kakorkoli že pogledamo. Da bankam ne gre več pustiti popolne svobode (torej – delovanju trga) so jasno povedali strokovnjaki. Da tudi gospodarstva, ki v želji po hitrem iskanju izhoda, ubirajo poti, ki so očitno škodljive za delavce in države, je tudi že jasno! Smo pripravljeni priznati, da je torej ta velika  »vrednota« zahodne demokracije – zgolj iluzija?

Kaj lahko to pove nam kristjanom? Da sodobne ureditve ne gre sprejemati kot nekaj najboljšega in samoumevnega, da vse, kar se kiti s »sodobnostjo«, »naprednostjo«, »razvitostjo« – v resnici to sploh ni! In da bi morali biti kristjani previdni pri sprejemanju teh »vrednot«.

Pravna država

Pravna država je druga taka velika vrednota! Tako zelo velika, da večji del državljanov v tej zahodni civilizaciji preprosto verjame, da v pravni državi ne rabimo ne Boga, ne nobenih svetih spisov, ne neke večne etike – ker pač pravna država zagotavlja dovolj veliko pravno in vsakršno varnost, ker pravna država zagotavlja pravičnost in tako naprej.

Pa poglejmo, kje smo danes! Ni potrebno biti strokovnjak – ali pač. Upam si trditi, da danes ni pravnega strokovnjaka, ki bi znal sploh našteti vse predpise, kaj šele, da bi jih poznal. Znova in znova poslušam razprave strokovnjakov o tem – kaj nek predpis sploh določa! Zelo lahko je ugotoviti, da se to, kar smo pričakovali od »pravne države« spreminja v birokracijo, v premetavanje predpisov, v predpisovanje zaradi predpisovanja, pri katerem je tudi tistim, ki predpise sprejemajo, pravzaprav najtežje  zagotoviti, da bodo novi predpisi skladni s starimi. In vendar, predpisi se sprejemajo z neverjetno lahkoto – in se kopičijo v gore nepreglednih določb. Kako naj to zagotavlja državljanom varnost, če pa ni prav nobene možnosti, da bi  državljani te predpise dovolj poznali!

Pa ne gre le za predpise! Gre tudi za to, da se ta birokratski duh prenaša čisto na vsa področja življenja. Na vseh področjih je veliko bolj pomembno, kako je nekaj zapisano, kot pa to, kaj je v resnici storjeno. Na večini področij ni toliko pomembno, kaj naredimo – ampak to, kako znamo to opisati v poročilu.

Pojem pravne države je torej  druga iluzija! Kdaj si bomo upali to izreči na glas? Kristjani bi morda lahko našli ta pogum v Svetem pismu: Jezus je bičal farizeje – ker so pisali nove in nove predpise. Pa sem prepričan, da jih v vsej svoji dobi niso sprejeli toliko, kot jih naši državni organi sprejmejo v enem mesecu!

Ob tem zapisu je potreben že večji razmislek! Prepričan sem, da je vera v »pravni red« zelo okužila tudi verske organizacije, še zlasti tiste, ki se posvečajo dobrodelnosti. Včasih imam občutek, da vse preveč energije vlagamo v oblikovanje standardov, različnih meril in »cenzusov« – ter se tako, po farizejsko, odmikamo od ljudi, odmikamo od načela krščanske ljubezni. Pod vtisom tako moderne »transparentnosti« se odmikamo od evangeljskega načela »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica.« (Mt 6,3), in se včasih zdi, da so tudi v Cerkvi pomembnejša poročila od dejanj samih.

Socialna država

Socialna država je demokratična vrednota, ki zveni od vseh še najbolj verodostojno, za vse sprejemljivo. Če sem iskren – tudi  meni je to pomenilo do nedavna zelo veliko. In, če sem že imel pomisleke proti sprejemu kapitalizma ob naši osamosvojitvi, mi je pojem socialne države te pomisleke razblinil.

In vendar! Kaj se dogaja s tem tako lepim pojmom »socialna država«. Na deklaratornem nivoju se, seveda nič ne dogaja. Še vedno vsi verjamemo v socialno državo. No, ja – recesija je to socialno državo nekoliko zavrla, ampak vsi kar verjamemo: ko bo konec recesije, bo tudi socialna država spet »zadihala s polnimi pljuči«.

In še to: prav velika skrb držav za socialno šibke dokazuje, da socialna država deluje – tako nas prepričujejo ideologi te naše zahodne demokracije! Toda, če to hočemo videti, moramo ugotoviti, da je tudi ta socialna država le iluzija, ki se vedno bolj razblinja. Socialne razlike se povečujejo. Bogatijo posamezniki in omejeni sloji, tako zelo bajno, da mirno lahko rečemo: nikoli v zgodovini niso bile te razlike tako nedostojno velike! Ali ob tako velikih razlikah, ob dejstvu, da se te razlike še povečujejo, sploh še lahko govorimo o socialni državi?

Pa ne le to: ta sodobna »socialna« demokratična družba pravzaprav v resnici sama sproža nove oblike revščine. Poleg sodobnih oblik revščine, ki jih povzročajo najrazličnejše zasvojenosti, poleg duhovne revščine duhovno izpraznjenih množic, je tu še relativna revščina, ki jo povzročajo velike socialne razlike. Nesporno je namreč, da so v teh naših zahodnih državah pravzaprav »revni« ljudje, ki imajo za življenje veliko več kot v tako imenovanih »nerazvitih« predelih sveta bogataši. Za ideale enakosti in enakopravnosti je to nerazrešen izziv, za Cerkev pa je to vprašanje verodostojnosti. Če smo še pred nekaj desetletji lahko sprejemali to relativnost, bi danes, s sodobno stopnjo tehnološke razvitosti tega ne smeli več početi. Če smo enaki – smo pač enaki – ali pa je to le še ena fraza, s katero lažemo sami sebi.

Globalizacija

Globalizacija je naslednja takšna zahodna pridobitev, ki je s pomočjo tehnološkega razvoja dosegla povsem nove razsežnosti. »Globalna informacijska odprtost«, ki jo omogoča medmrežje, je namreč postavila pod vprašaj še kup čisto sprejemljivih pojmovanj.

Med drugim je postavila pod vprašaj tudi prepričanje o relativnosti revščine. Sodobna znanost še vedno vztraja na relativnosti revščine. Revščina je pač določena z razmerji znotraj družbene skupine, po kateri se posameznik zgleduje, s katero se primerja. Toda: sodobna informacijska sredstva so dosegla vse kotičke sveta, in tudi lačni Afričan ima informacije o blagostanju Evropejca – in se z njim primerja, pa če nam je to prav ali ne! No, kot sem že zapisal, pa ta izum »relativnosti revščine« po mojem globokem prepričanju ni v skladu z evangeljskim izročilom, in bi ga vsaj Cerkev s svojimi organizacijami ne smela tako lahkotno sprejemati!

Pojem relativnosti revščine, v povezavi s »pravno državo«, je prinesel tudi vse mogoče pravilnike in cenzuse tudi v krščansko solidarnost. Ne moremo mimo dejstva, da je nekaj tega »pravnega reda« olajšalo delo tudi na področju solidarnosti. Vendar se mi vse močneje dozdeva, da gredo stvari tudi tu predaleč. Kot je pojem »pravnega reda« izrinil pojem pravičnosti nasploh iz družbenih odnosov v demokratični družbi (pomembno je le, ali je nekaj zakonito, skladno s predpisi), tako se tudi v solidarnosti  počasi izgublja občutek za pravičnost – pomembno je, kaj določajo »cenzusi«. Pri tem pa smo kar pozabili na tiste sicer težke besede, ki jih je zapisal apostol Pavel v 2. pismu Tesaloničanom: »… kdor noče delati, naj tudi ne je!«. Mar te besede danes in za nas ne veljajo več?

Kriza – izziv in priložnost

Kriza kot pojav v družbi je vedno tudi velik izziv, priložnost za temeljit samoobračun, za preverjanje vzrokov, ki so pripeljali v krizo – in za rast. Dokler je izgledalo, da je zahodna demokracija res nekaj najvišjega, kar je človeštvo ustvarilo, je bilo skorajda bogokletno podvomiti v njene vrednote. Toda sedaj se te vrednote več kot očitno rušijo. To je velik izziv tudi za Cerkev, predvsem pa za vse tiste organizacije in institucije, ki želijo v svetu delovati kot »strokovne«, obenem pa se predstavljajo kot »krščanske«.

Bodo, bomo vsi skupaj  zmogli obrat proti svojemu izviru, Evangeliju? Se bomo zmogli  zoperstaviti mamljivosti ponudb blagostanja in sreče, ki jih (še vedno) ponuja ta umirajoča zahodna demokracija? Ali bomo še kar naprej sledili »stroki«, ki je očitno zašla, še kar naprej slepo podpirali evropsko socialno politiko, ki je očitno tako zelo narcisistično zagledana v samo sebe, da ne vidi realnosti.

Želim si vsekakor, da bi kristjani zmogli ta obrat, pa čeravno bo boleč, čeravno bo to pomenilo, da nas evropska večina ne bo razumela, ne bo sprejela, da se bo celo velik del tistih, ki se imajo za prepričane kristjane, oddaljil od vere – in bo na pogorišču zahodne civilizacije pomagala graditi novo, boljšo civilizacijo.

Bogdan Žorž

Foto: Spletna stran Radia Ognjišče