Če socialna država zboli …

Model slovenske socialne države resnici na ljubo pokriva najmanj 90% “socialnih” materialnih potreb prebivalstva, zato moramo alternative realistično umeščati.

Če/ko (sedanja) socialna država zboli, je žal ne bo mogla nadomestiti civilna družba, temveč bo lahko pomagala pri čim manj bolečem prehodu. Sicer pa je evropski model socialne države podobno kot opij – dokler ga imamo smo vsi blaženi, hkrati pa kot družba postajamo vse manj vitalni in odporni na zunanje vplive. Zato bi predlagal razmislek o predpogoju dolgoročno vzdržne socialne države: “Brez resnične in dosledne dejanske odgovornosti vsakega posameznika in družbe kot celote je usoda socialne države podobna vožnji z vlakom smrti po progi, ki se prej ali slej konča v prepadu – le, da nihče ne ve ne kje, ne kdaj.”

Resnost navedene teme nakazuje tudi lanskoletna sprememba nemške ustave, kjer so v bistvu omejili dolgoročno javno zadolževanje oziroma so stroške socialne države dolgoročno omejili s finančnimi zmožnostmi države. Nemci so že vedeli, zakaj je navedeno (sicer za ustavo zelo neobičajno materijo) potrebno zapisati v ustavo, kot temeljni in zelo težko spremenljivi akt vsake države.

S tem želim le poudariti, da so pri socialni državi (podobno kot pri narkomanu) odločne poteze zelo boleče in celo nevarne, včasih pa so edina pot do ustrezne rešitve. Menim, da socialni teden ne sme biti preveč podoben številčnim razpravam v naši družbi, temveč da mora narediti kdaj pa kdaj tudi korak naprej od obče socialno sprejetega (in sprejemljivega) načina razmišljanja. Eden od teh korakov je tudi začetek dialoga, v katerih segmentih je socialna država resnično socialna, v katerih segmentih pa gre za sistem privilegijev, ki omogoča družbeni mir z vzdrževanjem ekonomskih razmerij med posameznimi skupinami po načelu kruha in igre. Sicer pa je bil tudi Stari Rim do svojih državljanov za antiko izredno socialna država, dokler se le-ti niso toliko uspavali, da je država izgubila vojaški in posledično ekonomski primat. Današnji ekvivalent rimskemu vojaškemu primatu je ekonomska in ustvarjalna moč ter stabilnost – Evropa ima komparativno prednost edino še na področju miru in stabilnosti, kar pa se na žalost lahko tudi relativno hitro spremeni.

Zato je potrebno biti pri viziji socialne države po eni strani preudaren in previden, hkrati pa tudi odločen in predvsem pošten. Dejstvo pa je, da sedanji model slovenske socialne države že za obdobje naslednjih dveh desetletij (in ne do 2050 kot se delajo nekatere projekcije) nima objektivno vzdržne vizije. Zato je poštena diskusija o dolgoročni viziji socialne države v Sloveniji še kako pomembna in potrebna.

Ivan Kukar

Foto: Agata Urbaniak, SXC