Facebook Twitter Youtube

Fenomen pesnika Balantiča na Kamniškem: od političnega problema do sočutnega iskanja poti sprave

thumb_IMG_0732

Dogodek v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik z naslovom Fenomen pesnika Balantiča na Kamniškem: od političnega problema do sočutnega iskanja poti sprave so pripravili Društvo sv. Jakoba, Društvo Demos na Kamniškem, civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje ter spletni magazin Časnik. Povod za pripravo okrogle mize so bili politični zapleti okoli preimenovanja kamniške knjižnice. Na pogovornem večeru so sodelovali trije ugledni gostje: dr. Bernard Nežmah, dr. Andrej Perko in dr. Tomaž Erzar, pogovor pa je povezovala Tanja Dominko, novinarka na radiu Ognjišče. Pogovora se je udeležilo blizu 150 obiskovalcev, med njimi sestra pokojnega pesnika, Tilka Jesenik Balantič, in njeni sorodniki, vodja poslanske skupine NSi, mag. Matej Tonin, kamniški podžupan Matej Slapar, številni aktivisti in simpatizerji kamniške desnice, sodelavci koalicije Demos na Kamniškem v osamosvojitvenem obdobju ter še mnogi drugi od blizu in daleč, mladi in starejši.
Po uvodnem pozdravu dr. Marjete Humar in recitalu treh Balantičevih pesmi v izvedbi Toneta Ftičarja je Tanja Dominko provokativno začela dve uri trajajoč pogovor: “Smo na kraju zločina, bi porekli tisti, ki jih je zbodlo ime. Ali pa bi kraj zločina poimenovali prostore občine, kjer so to poimenovanje izglasovali. Ali pa bi za zločince razglasili tiste, ki so dobili idejo zanj. /…/ Še vedno potrebujemo dovoljenje, da smemo javno govoriti o tem, kako razmišljamo? Se je treba še vedno bati, če razmišljamo drugače? Zdi se, da v nekaterih okoljih duh časa zaostaja. Je to občina Kamnik?«

thumb_IMG_0721
Gostje so se v pogovoru dotaknili različnih tem. Uvodoma so spregovorili o svojem odnosu do pesnika Balantiča. “Diplomiral sem iz književnosti leta 1984, a o Balantiču nisem zvedel nič” (dr. Nežmah). “Balantičeva poezija umiri jezo. Njegovi verzi so nežni, razodevajo, da je bil rahločutna duša” (dr. Erzar). “Name je naredil Balantič velik vtis. Če bi živel v nekih drugih časih, bi ga častili kot Prešerna. Nerazumljivo je, da nismo Slovenci sposobni ob njem stopiti skupaj in ga primerno počastiti. Tragično je, da tudi ob Balantiču čutimo razdvojenost” (dr. Perko).
Ko je tekla beseda o praznovanju 70. obletnice konca druge svetovne vojne je dr. Tomaž Erzar izrazil prepričanje, da se je odnos do sprave tudi zaradi številnih dogodkov, organiziranih ob tej obletnici, nekoliko spremenil. Poudaril je pomen poslušanja različnih zgodb ljudi, ki so imeli izkušnjo vojnega in povojnega nasilja.“Nimam nič proti partizanskim zgodbam, če bi bile resnične. Toda treba jih je brati z zrnom soli.” Danes postaja čedalje bolj jasno, da se je zgodba, ki smo jo poslušali dolga desetletja, od druge svetovne vojne naprej, izpela. Hkrati dobivajo zgodbe ljudi, ki so bile prej utišane, legitimnost in domovinsko pravico – ni jih več mogoče utišati ali zatreti. Po njegovem mnenju doseže narod v procesu sprave pomemben preboj vedno, ko nekdo, ne glede na kateri strani je, pove nekaj, česar mu ni potrebno povedati; ko prizna napako in prosi za odpuščanje.
Dr. Andrej Perko je med drugim spregovoril o svojih spominih na otroštvo, ko so k njegovemu očetu, slikarju Lojzetu Perku, prihajali različni ljudje, tako škofje kot tudi partijski funkcionarji, med njimi tudi Maček, eden od voditeljev revolucije. “Ko sem kot otrok to gledal, se mi ni zdelo to nič čudno.”Po njegovem ljudje verjamemo to, kar hočemo, zato je dialog nemogoč, če nismo sposobni iti ‘preko’ svojih prepričanj. Poudaril je pomen, da v življenju sprejemamo odločitve, kar je izraz svobode posameznika. Citiral je Frankla, ki meni, da ne moremo nikoli govoriti o kolektivni krivdi nekega naroda, ampak lahko govorimo vedno samo o osebni odgovornosti. Ko se posameznik odloča, je svoboden, da izbere smiselno ali pa nesmiselno odločitev.
Dr. Bernard Nežmah je med pogovorom postregel s številnimi udarnimi mislimi: “Vojna je produkt interpretacije. /…/ Prepoved besed in drugačnih misli vpliva na to, da se svet skrči.” V preteklem režimu sta bili najtežji besedi izdajalec in kolaborant: “Pri nas sta to postali nalepki, s katerima so ožigosali kogarkoli in ga degradirali.”Glede sodobnih medijev in načinov sodobnega komuniciranja dr. Nežmah meni, da je medijska realnost, ki jo spremljamo, res samo medijska realnost in pogosto nima nikakršne zveze z dejansko realnostjo. Zaradi tega se je potrebno zavedati velike omejitve medijev.“Medijski svet je nekaj, kar bi se morali učiti brati,”poudarja dr. Nežmah. Na socialnih omrežjih opaža malo resnih iniciativ državljanov, sem in tja se pojavi samo kakšna iniciativa za spremembo tega ali onega imena. Socialna omrežja so odprt prostor, zato so lahko pomembno ‘orožje’ civilne družbe, hkrati pa omogočajo številne manipulacije.

thumb_TilkaJesenikBalantic
Sogovorniki na pogovornem večeru so se dotaknili tudi nadaljnjega razvoja dogodkov okoli preimenovanje knjižnice v Kamniku. Čeprav sta Občinski svet Občine Kamnik in Občinski svet Občine Komenda soglasno sprejela odločitev o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, zgodba glede na napovedane procedure še ni zaključena. Dr. Nežmah je ob tem opozoril, da se moramo v demokraciji ‘navaditi’ in sprejeti tudi odločitve, ki niso povsem po naši volji, če so bile sprejete po demokratični poti.
Ob koncu pogovornega večera so besedo dobili tudi poslušalci. Tako je Tone Ftičar, ki je nasprotovanje nekdanje totalitarne oblasti začutil, ko je leta 1986, še kot mlad kulturni producent, sodeloval pri poskusu javnega recitala Balantičevih pesmi na Malem gradu v Kamniku, je povedal, kako je oblast pogojevala dovoljenje, če se dogodek organizira v dvorani in ne na prostem. Govoril je tudi, kako je na prelomu iz 70. v 80. leta, torej ob izteku titoizma, komunistična oblast rohnela proti poimenovanju Galerije Miha Maleš, češ da je bil ta veliki slovenski slikar kolaborant, ker je ustvarjal tudi v času medvojne okupacije in se ni držal ti. kulturnega molka, zaukazanega s strani OF, pa poimenovanja kljub vsemu niso uspeli zaustaviti. Valentin Zabavnik iz Košiš, ki je bil zelo dejaven v Titanovem sindikatu Neodvisnost, je opisal, kako se je v Tunjicah nekaj let po osamosvojitvi zgodil enak vzorec nasprotovanja, kot se je zgodil letos v povezavi z Balantičem. Sredi 90. krajani so se v Tunjicah odločili, da bodo na župnijski cerkvi postavili spominsko ploščo vseh žrtev 2. svetovne vojne s Tunjiškega. Svojci žrtev so se brez težav sporazumeli in odločitev tudi realizirali. Šele kasneje so se oglasili varuhi revolucije, ki so na vse mogoče načine skušali razveljaviti to spravno pobudo. Dosegli so sicer vrnitev plošče z napisi partizanskih žrtev, danes sameva, ‘spravno’ pa svojci pokojnih redno krasijo in prižigajo sveče. Vprašal se je, kdaj bo prišel čas, da ne bo več treba poslušati varuhov revolucije, odločitve demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva pa bodo dokončne in brezprizivne.
Ob koncu srečanja je Jože Berlec, član osamosvojitvene skupščine Republike Slovenije, prebral imena pobudnikov in podpornikov poimenovanja kamniško-komendske knjižnice po Francetu Balantiču. Izjavo ‘Podpiramo poimenovanje knjižnice po Francetu Balantiču’, ki je del publikacije z naslovom France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda in je namenjena odločevalcem v Občini Kamnik In Občini Komenda, so prejeli tudi udeleženci okrogle mize.