Ogledali smo si film “Stanje šoka”. Film je na relativno posrečen način prikazal razliko med časi pred ’91 in po tem letu. Veliko se je spremenilo smo ugotavljali v pogovoru po filmu. Delavcem v proizvodnji je bilo takrat drugače, na nek način lažje kot danes. Delo je bilo, razlike med delavci in vodilnimi so bile manjše. Zadnja leta starega režima so bila za mnoge dobra in brez posebnosti, ker je staremu režimu že popuščala moč. In kot smo ugotavljali v nadaljevanju, je to razlog, da današnja generacija med štiridesetimi in šestdesetimi leti z nostalgijo gleda na prejšnji sistem. Takrat je bila ta generacija na začetku svoje življenjske poti in ni na svoji koži občutila grozot in zablod prejšnjega sistema, zato pa danes opeva kako je bilo takrat dobro. Običajno človek pozabi vsa manjša trpljenja in nesreče, spomni pa se samo se res hudih zadev, ki jih večina te generacije v odnosu do stare Juge ni doživela, in lepih ter prijetnih trenutkov. Konec koncev je bilo »švercanje« čez Ljubelj povsem prijetna pustolovščina. Ugotavljali smo, da duhovniki niso bili pripravljeni na prehod na nov sistem. Kako naprej. Zelo jasno se je izpostavila misel, da je edina prava pot v zaupanju in obračanju na živega Boga. Tukaj pa je priložnost in obenem naloga duhovnikov, da počasi zapustijo svoje »gradbene« projekte in nas naučijo, kako ustvariti odnos z živim Bogom. Samo, če bomo vsako delo začeli in končali z mislijo Nanj, bomo uspeli osmisliti naše osebno življenje in bomo uspeli tudi našo državo potegniti na bolje.
