Kaj pa dostojanstvo človeka v času krize?

V naši družbi je veliko solidarnosti, ki je, še posebej v teh časih krize, seveda pomembna in dobrodošla. Vendar, ali ni včasih tudi lažna? Sam menim, da je lažna solidarnost rezultat naravnanosti, ko se tisti, ki daje (posameznik, dobrodelna organizacija, država) postavi v pozicijo »jaz imam« in tebi (revni) dam. Ali ne povemo, četudi nehote, s tem človeku v stiski: “Jaz znam (zaslužiti), zmorem, imam (=se prevede kar v »jaz sem«), ti pa ki ne znaš, nimaš, ne zmoreš pa – kar »nisi« (ne obstajaš)?”

Sedanje oblike solidarnosti so »transfer« narave. Sredstva se mehanično pretočijo in seveda uporabijo. Pojavi se torej vprašanje človeškega dostojanstva. V človeku ne vidimo več sočloveka (kljub vsem lepim besedam in tudi materialni pomoči), pač pa socialni problem, pravzaprav za nas sploh ne obstaja več – kot človek. In ker se denar kar mehanično pretaka, se ljudje tudi »scrkljajo«.

Nove oblike solidarnosti naj gredo v smeri izmenjave, reciprocitete in soodvisnosti: jaz imam (posameznik, dobrodelna organizacija, država) nekatere zmožnosti, ti imaš pa druge zmožnosti, dajva izmenjajva. Človeško dostojanstvo se na tak način ohrani. S tem človeku z dejanji povemo: znaš, zmoreš ali po svetopisemsko: “Vstani in hodi.” Jezus namreč človeku, ki ga je ozdravil in je gotovo bil še slaboten ni rekel: “Počivaj«, pač pa “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” Jn 5, 8