Facebook Twitter Youtube

Klemen Matk: Sožitje generacij na gorski kmetiji

Delo in preživetje na visokogorski kmetiji, zahteva široko paleto znanja, vloženega truda, razdajanja. Veliko je opravil, ki jih ne moreš vrednotiti v denarju, ne moreš jih postaviti na lestvico uspešnosti današnjega časa. So pa del celote in brez njih bi bilo življenje manj kvalitetno. V nekaterih primerih bi družina in njeno gospodarstvo brez teh navidezno nepomembnih del sploh ne preživela v teh pogojih. V teh okvirih je nujno sodelovanje cele družine, od najmlajšega do najstarejšega.

Ati in star ati

Spomnim se kakšno stisko sem kot otrok čutil, če je bilo bolj turobno vreme in sta oče in star ati odšla od doma po opravkih in smo ostali otroci in ženske sami doma. Ati je bil najprej verjetno tisti, ki smo ga imeli za nepremagljivega, gospodar, odgovoren za načrtovanje dela. Star ati pa avtoriteta, neustrašnost, izkušenost in modrost. Mogoče so te  moje otroške stiske izhajale tudi iz tega, da 25 let od konca vojne ni posebno dolga doba in smo se otroci tega še vedno bali.

Delitev dela je bila jasna. Vsak je skrbel za svoje delo, po svojih zmožnostih. Tudi ko je star ati zaradi bolezni oslabel, je še popravil kakšne grablje, nasadil kakšno orodje, pograbil seno v kakšni senci, …  Celi družini sta oba ati in star ati veliko pomenila z svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Mama, stara mama in botra

Mama, stara mama in naša botra so skrbele za nas otroke, za hišo, da smo dobro jedli, da je bila hiša poribana. Včasih je mama krotila nemirnega moškega duha, ki je naenkrat hotel narediti preveč in bi lahko naredil polomijo. Skrbela je za male stvari, ki niso nujne, pa dom naredijo toliko lepši.

Stara mama nas je vzgajala, nam pripovedovala zgodbe (vistorje), prigode iz mladosti, naučila nas je moliti. Tudi ona je po svojih močeh pomagala v gospodinjstvu, rada je šla k družinam svojih otrok. Bila je pogumna, vedno nas je spodbujala. Kadar koli smo kaj dobrega naredili je bila ponosna na nas. Rada nas je imela.

Botra je bila sestra našega starega očeta. Ona je skrbela za grede, za krompir, včasih je kuhala, predla volno, nas pazila. Včasih smo jo otroci užalostili, pa nam je vedno vse odpustila. Nikoli ni čez nikogar rekla slabe besede.

Otroci

Otroci smo kmalu začeli pomagati v hlevih, v žagi, pri pripravljanju drv za zimo, krme in pri spravilu lesa. Vedno nas je poleg domače naloge za šolo čakalo še kakšno delo. Ne predolgotrajno, tako da smo še lahko opravili obveznosti za šolo.

Pomagali smo si tudi med sosedi. Ko so na Perkovem kopali krompir ali pri nas spravljali seno. Včasih smo skupaj tudi zapeli se igrali “Rinčko potalat”. Za pusta smo se našemali in šli do sosedov. Včasih smo zaplesali.

Strici in tete

Strici in tete, ki so odšli od doma, so se radi vračali domov. V veliko pomoč sta naši družini očetova brata. Kadar le moreta prideta in skupaj naredimo kakšno delo. Bratje in sestre, ki gredo od doma, se ponavadi odpovejo delitvi zemlje. Dediščino sprejmejo bolj simbolično. Ljubezen do doma premaga željo po delitvi ali prodaji deležev posestva. Iz domačih gozdov pa si vsaj v nekem delu uredijo tudi nova bivališča za svoje družine.

Gospodar

Gospodar ki prevzame  posestvo, prevzame odgovornost do ljudi, ki so še doma in do ljudi, ki so dom v dobri veri zapustili in si utvarili nove domove. Odgovoren je, da kot dober gospodar – upravnik, v času, ki mu je na voljo, gospodari po svojih najboljših močeh. Redko boste slišali, da bi gospodar rekel. “To je moje, to sem naredi l…”. Ponavadi reče: “To je naše, to smo naredili …”, saj je skoraj vse kar je, delo večih rok.

Za konec

Mogoče sem razložil preveč na drobno, ampak težko je zaobjeti vso razdajanje ljudi, ki je potrebno, da življenje prav teče.

Ko opazujem delovanje naše kmetije ali delovanje skoraj vsake solčavske kmetije vidim, da je vsak človek v družini pomemben. Ne glede na starost, lahko vsak k skupnosti doprinese po svojih močeh in to v vseh pogledih – materialnih in duhovnih. Tega se lahko učimo samo tako da živimo skupaj. Da se naučimo prenašati drug drugega kadar smo težavni, kadar smo bolni, ne samo kadar smo srečni in veseli. Nekako sem zakoreninjen v tak način mišljenja in logike sodobnega sveta do starejših ne morem ponotranjiti.

Če ljudje ne moremo drug drugemu biti koristni in v oporo začnemo umirati. Ni prav, da se v sodobnem času tako ločuje otoke od starih staršev. Tako se zgublja tradicija, ki na mlajše prehaja z pogovarjanjem, s predajanjem izkušenj. Starejše preženemo iz družin v “taborišča” starostnikov, kjer ne morejo biti več del družin, ne morejo več dajati.

Upam, da nas bo v prihodnje dovolj doma pod streho, da si bomo v veselje, da bomo zmogli opraviti delo in da bomo z ljubeznijo poskrbeli drug za drugega tudi v bolezni in starosti.

Foto: Aleš Čerin

Prispevek objavljen na blogu Klemna Matka.

,