Andrej Fištravec: Manj je več?

Ustvarjanje presežnih proizvodov, ki jih je mogoče nameniti menjavi in zagotavljanje ustreznih družbenih odnosov, ki omogočajo medsebojne trgovske stike bolj ali manj oddaljenih skupin ljudi ali družb, je ena od pomembnih temeljnih značilnosti, ki se jih lahko naučimo ob proučevanju zgodovine človeških družb. Do pojava meščanskih družb bi lahko vso medčloveško menjavo dobrin razdelili na dve veliki skupini. Na skupino luksuznih dobrin, ki so bile posebej namenjene najvišjim družbenim slojem (vladarji, svečeniki), ter na skupino običajnih dobrin, namenjeno preživetju najširših plebejskih družbenih skupin. Saj brez uspešnega trgovanja z njimi ne bi bilo mogoče preživetje celotnih družb (vključno z njihovimi elitami oblasti). Z zornega kota moje današnje zgodbe to pomeni, da smo imeli v družbi relativno majhen del ljudi, katerih življenjski kredo je bilo (če govorim z današnjimi pojmi) trošenje preko vsake razumne meje. Kar tudi pomeni, da imamo v tradicionalnih predmeščanskih družbah relativno majhne okoljske probleme, ker ne obstajajo družbeni pogoji zanje (to je prekomerne potrebe po redkih dobrinah).

Ideja prekomernega in iracionalnega trošenja družbenih elit ni bila poražena s padcem »starih režimov«. Še več. Ideja se okrepi, meščanstvo pa jo počasi širi kot samoumevni dosežek revolucije, ki obljublja vsakemu uspešnemu posamezniku različne oblike materialnega blagostanja. Na »koncu« katerega se vedno znova samoumevno pojavlja še več in več kar se da redkih dobrin (tako v naravnem kot kulturnem smislu). Rečemo lahko, da to, kar je bilo nekoč privilegij družbeni elit (torej izjemno majhnega števila članov neke družbe), prične postajati »obča dobrina«, h kateri teži kar se da širok krog posameznikov znotraj posamezne družbe. Danes pa je postalo materialno blagostanje, kakršnega se gremo tukaj na zahodu, credo praktično celotnega (preostalega) človeštva.

In imamo problem. Strašen. Strahovit. Kozmičen problem. Če bi skušalo človeštvo živeti nekako na ravni potrošniškega življenja, ki ga živimo pri nas v Sloveniji, bi potrebovali še za vsaj en planet naravnih virov, da bi bilo to mogoče. Če pa bi skušali raven potrošnje nastaviti na raven najbolj potrošniško usmerjenih zahodnih družb (kamor so oprte lačne oči večine človeštva), potem  potrebujemo še kakšnih pet ali šest planetov surovin, da bi to bilo mogoče. Seveda teh planetov ni nikjer. Nikjer ni druge Zemlje, kaj šele tretje, četrte in tako dalje Zemlje. Družben »razvoj«, ki računa na potenciale neobstoječih naravnih virov… je milo rečeno čista norost. Ki se mora nehati!

Družba je poseben »sistem«, ki ni mogoč izven svojega »okolja« (če govorim s termini sistemske analize). »Okolje« v našem primeru pa je narava. Ta. Tu. Na Pohorju (kjer se lahko »normalno« smučamo še samo tako, da trošimo redke, torej drage energetske in vodne dobrine, pa o naravnem »okolju« smučišč še nismo nobene rekli). Deset metrov pod Dravskim ali Ptujskim poljem imamo velike zaloge vode, ki pa so vedno bolj nepitne oziroma postaja ta voda »tehnološka voda«. Na površini pa se sprenevedamo s strupi v kmetijstvu.  V Amazonki, kjer vsako leto že toliko in toliko let uničijo toliko gozda, da njihova smrt vpliva na naše podnebne spremembe pol sveta daleč vstran. V Iraku, kjer okupacijska vojaška oblast z vojnimi odredbami pleni kmetom naravna semena in jim »v zameno« daje gensko spremenjena semena! In tako dalje in tako naprej. Družba preneha obstajati, ko njeni člani zaradi takšnih ali drugačnih razlogov počrpajo vse naravne vire, s pomočjo katerih so se naučili (pre)živeti. Ali so to nekdanji prebivalci Velikonočnega otoka, Pitcairna, Hendersonovega otoka, Maji ali pa konec koncev nam nekoliko bližji Vikingi s svojimi eksperimenti na nekaterih atlantskih otokih, je čisto vseeno. Nauk zgodbe je isti.

Zahvaljujoč sedanji »gospodarski« krizi, dobiva govor o bivanjskih stiskah naših fizičnih teles, naših duš in duha vedno večjo težo. Natočiti si moramo čistega vina. Mi. Tukaj. In zdaj. Tukaj,  v Evropi, tukaj, na Zahodu. Tako ne sme iti več dalje! Nobenega smisla nima vztrajati v načinu življenja, ki ne more ponuditi naravi popolne izmenljivosti. Iz narave, lahko jemljemo samo tisto, kar smo sposobni tako kulturno predelati, da ta izdelek ne pomeni nečesa, kar po človeški uporabi ni mogoče preprosto in enostavno takoj vrniti v naravno okolje brez ekoloških rizikov!

Do meščanskih družb so človeške družbe praviloma uspevale loviti ekološko ravnotežje s svojim naravnim okoljem. Težnja po brezobzirni maksimalizaciji profitov in enostranska zazrtost v materialno pa sta poglavitna razloga, da se je v zadnjih dvesto letih vzpostavlja vedno večje neravnovesje med človeško družbo in naravo na planetu Zemlja. Seciranje sedanje družbene krize nam pokaže, da je veliki kapital po zlomu 1929 (ki je samo največji zlom v nizu zlomov od konca 19. stoletja dalje) nadaljeval s svojo logiko delovanja. Zato II. svetovna vojna. Pa hladna vojna. Pa antiglobalizem. Ker potrebuje razdeljeno človeštvo, da lahko manjšina (kamor se prerivamo tudi »mi« tukaj južno od Alp) do smrti izsesava naravne, družbene, kulturne in osebne potenciale preostalega sveta.

Vendar svet je premajhen! Naravnih dobrin je v bistvu že tako malo, da enostavno ni mogoče več zagotavljati ekspanzije kapitala s proizvodnjo, ki zadovoljuje naše lažne potrebe. Na mesto lažnih materialni potreb, na mesto lažnih duševnih potreb, so prišle tudi lažne finančne potrebe. S svojimi finančnimi proizvodi. Ki jim niti imen ne vemo. In niti logike delovanja (kar je bil do zloma svetovnih borz znak »genialnosti« njihovih izumiteljev)…

Kakorkoli obračamo. Kjerkoli v naših modelih prihodnosti nastavimo mejo »povprečnega« (mimogrede: »povprečje« je pojem in koncept, ki se v sodobni znanosti na veliko uporablja, v družbeni in naravni resničnosti pa praktično sploh ne obstaja) trošenja, proizvodnje ali menjave, moramo upoštevati, da je Zemlja samo ena. In kot ljudje, če želimo preživeti na tem čolničku sredi kozmičnih neskončnosti, moramo zbrati dovolj moči, da moralno in kazensko prepovemo kakršnokoli obliko proizvodnje, menjave in trošenja dobrin,  ki ne ohranjajo temeljnega dostojanstva človeka in ekološkega ravnovesja naravnih sistemov. Za začetek, da v nadaljnjih sto letih malo pozdravimo naše družbene in naravne sisteme, začnimo misliti in delovati pri razvoju idej naše družbene in naravne prihodnosti s pomočjo predpostavke vzdržnega razvoja ničelne »rasti«.  Da bo še sploh mogoče kaj proizvajati, menjavati in trošiti.

dr. Andrej Fištravec

(Članek je bil objavljen v rubriki Pogledi časnika Večer. Na spletni strani Socialnega tedna ga objavljamo z dovoljenjem avtorja in urednice Pogledov)

Foto: Barunpatro, SXC (Zemlja)