2. del Nadaljevanje ponedeljkovega bloga.
Vsak »skok iz« je hkrati nujno tudi »skok v«.
Ko skočimo s pomola, pristanemo v vodi. Ko padalci skočijo s pečine ali previsnega travnika, se znajdejo v zraku. Ko so Izraelci v zanosu »skočili« iz sužnosti, so se (po travmatičnem blodenju in objokovanju loncev čebule, ki jih je bilo v Egiptu na pretek) svobodni znašli v obljubljeni deželi. Ko skočimo iz svojih ujetosti, se znajdemo na novih horizontih (osebne) svobode. Skok iz smrti, pa kakršen koli obraz že ima, pomeni vedno skok v življenje: ko prestopimo prag smrti, se končno zares dotaknemo življenja.
Življenje je konec koncev zelo preprosto: šele ko nekaj (za)pustimo, ko osvobodimo naročje, lahko objamemo nekaj novega. Ko se izpraznimo starih, trhlih gotovosti, smo pripravljeni na novo, kar nam je življenje pripravljeno da(rova)ti.
Večkrat sem omenil besedo gotovost. Gotovost v življenju vse prepogosto zamenjujemo z varnostjo. Občutek varnosti je temeljna eksistencialna kategorija, ki za zdrav človekov razvoj ni pomembna le v nežnih otroških letih. Tudi v odrasli dobi in v starosti je notranji občutek varnosti temelj človekovega osebnostnega napredovanja. Prav na občutkih varnosti temeljijo tudi občutja gotovosti v življenju. Če si sposodimo E. Fromma, je varnost kategorija z ravni »biti«, medtem ko se gotovost umešča v polje »imeti«. Varnost predstavlja dinamičen koncept nenehne človekove rasti, medtem ko gotovost v človekovem življenju predstavlja obdobja »spuščanja sider«, oklepanja že pridobljenega. Če ponazorimo: človek, ki se odpove gotovosti pridobljenega in se usmeri k novim ciljem, ki se na svoji poti ne ustavi, ne zgubi občutka varnosti, kar pa ne velja obratno: kdor izgubi notranji občutek varnosti, ta tudi gotovosti več nima oziroma gotovosti, ki jih poseduje, nimajo prave vrednosti in v človeku še zdaleč ne zapolnijo notranje praznine.
Kaj torej pomeni živeti? – Pomeni zavedati se dinamičnosti življenja in ohranjati v sebi čuječnost, živost. Z drugimi besedami, živeti pomeni ohranjati v sebi občutek varnosti in nenehno zapuščati vse oblike gotovosti, do katerih smo se prebili na naši poti, a nas začnejo zavirati pri naši rasti. – Ravno v tej točki pogosto delamo usodne napake.
Foto: Tamino Petelinšek
Mnogi mladi si za življenjski cilj postavijo, recimo, poroko. Ko fant in dekle dosežeta svoj cilj, sta na poročni dan onadva (in mnogi z njima) srečna, zadovoljna: uspelo nama je! Pot iskanj, razmišljanj, vzajemnega razvijanja občutkov varnosti, ki jima ju njuna skupnost nudi, je poplačana. Na poročni dan se njuna zakonska zveza spremeni v gotovost, v nekaj, kar preprosto imata, kar je njuno. V tem prepričanju in zadovoljstvu ob »osvojeni trofeji« se začne lomiti mnogo zakonskih zvez, če mož in žena pozabita ali spregledata, da jima »osvojeno« ne koristi nič, če ne bosta nadaljevala z dinamičnim procesom osebne in skupne rasti. Nič, kar v življenju imamo ali osvojimo, ni samoumevno, da bo to za vedno »naše« – tudi najgloblji, najbolj temeljni odnos življenja ne!
Da ne bo nesporazuma: vsaka gotovost je v življenju dragocena. Toda gotovost skriva v sebi vedno nekaj grozečega. Človeka navda s tihim notranjim zadovoljstvom, da je dosegel cilj (življenja), da je torej »na konju«. To življenjsko resnico zelo slikovito ponazori apostol Pavel: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade« (1 Kor 10,22). Pavel gre celo tako daleč, da reče, ne: »Kdor stoji«, ampak: »Kdor misli, da stoji«, komur se torej dozdeva, da stoji. Pavel v bistvu pove naslednje: če se ti v življenju za trenutek zazdi, da stojiš (gotovost), se ne naslajaj ob tej misli. Življenje je dinamično, zato tudi takrat, ko misliš, da stojiš, pazi, da ne boš padel. – Kaj se zgodi s samozadostnimi posamezniki, ki jezdijo na konjih doseženega v življenju, nam slikovito pripoveduje prav Pavlova zgodba: od vihranja las na dirjajočem konju (gotovosti) in okusom po prahu v ustih je (navadno vedno) samo trenutek. Ne le zgodbe »uspešnih« posameznikov, o katerih so v preteklosti in še danes slovenski mediji veliko poročajo, tudi naša lastna izkušnja pritrjuje Pavlovi življenjski izkušnji.
Človekova eksistenca je dinamičen proces, ki preprosto ni nikoli končan. Ko dosežemo nek cilj, smo izzvani, da ponovno »skočimo iz«. Gledano eksistencialno zato na svetu obstajata samo dve vrsti ljudi: stari in mladi. Leta pri tem niso pomembna oz. odločilna (kar zelo nazorno ponazarja tudi naslovna fotografija letošnjega Socialnega tedna). »Skočiti iz« je zato prispodoba človekovega življenja, osredinjenega na tisto, kar je v življenju res specifično človeškega. Odpira razmislek o človekovi svobodi, vesti, njegovi duhovni dimenziji.
Ljudem, ki jih srečujem, želim zato vedno znova povedati: »Skoči iz …, da boš lahko skočil – v življenje!« Ko pripovedujem drugim, pripovedujem tudi sebi.
Mag. Martin Lisec je logoterapevt, mediator, trener mediatorjev.
____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
