Facebook Twitter Youtube

Mateja Feltrin-Novljan: “Hvala za ledvico, dragi neznanec.”

Odkar živim, je moja mami obolevala zaradi ledvic. Ko sem bila še punčka, se spomnim, da je vsako pomlad in jesen vsaj nekaj dni sama preživela v spalnici, z visoko vročino in hudimi bolečinami. Oči ji je pomagal, kolikor je mogel, z bratom sva sem ter tja pokukala v sobo, da naju je opogumila z nasmehom.

A bolezen je napredovala – počasi, a vztrajno, z diagnozo, ki se je je mami bolj bala kot smrti. Vedela je, da jo čaka dializa, ki jo nekateri lepo prenašajo, drugi težko. In med slednje je sodila tudi ona. Zadnja leta so bila najtežja, kreatinin gor in dol, strah pa le gor. In kaj lahko daš takemu človeku, ki ve, da se neizogibno bliža čas, ko bo moral vsaj dvakrat na teden kar nekaj ur nepremično ležati in čistiti kri? Nekaj besed poguma, ki pa včasih lahko zvenijo prazno, celo banalno in težko najdeš prave, včasih je molk bolj na mestu.

Bilo je neizogibno. Prišlo je poletje in prišel je prvi dan dialize, mami se mi je zdela drugačna kot prej. Bolj obupana in s tem v sebi tudi jaz. Kako ji lahko pomagam, sem se spraševala.  Le s sočutno bližino. Ko sem zaznala njen brezup, sem jo prosila, da sprejme mojo ledvico. K temu me je spodbudil še gospod, ki je prav tiste dni prišel iz Amerike in je podaril svojo ledvico prijatelju, njegovo življenje pa ni bilo zato nič slabše. A mami za to ni hotela niti slišati. »Tega ne bi mogla nikoli sprejeti, ne dovolim ti, imaš družino, dva otroka … Če mi je namenjeno, bom dobila ledvico in živela bolje,« in razumela sem jo.

Mami se je že v letih svoje bolezni  odločila za transplantacijo in nihče, res nihče je ni mogel prepričati, da bi svoje mnenje spremenila. Iz dialize je prihajala zelo utrujena, tisti dan je bil izgubljen. In od življenja ni zahtevala veliko, le malce boljše počutje, potrjevala je rek, da ima zdravi nešteto želja, bolan le eno. Kmalu je sredi poletne noči prejela klic, klic odrešitve. Mene je bilo strah, nje nič, oče jo je  sredi noči odpeljal, a žal sta se kmalu skupaj vrnila domov. Ledvica ni bila primerna.

Sledili so tedni, meseci dialize, slabo počutje, obup … Nekega večera je oče slišal, kako spet joče. »Jaz ne morem več,« mu je zaupala. Skril jo je v svoj objem in jo tolažil. Čez pol ure je zazvonil telefon, klicali so jo, da imajo ledvico zanjo. Z nasmehom na ustih in pogumom, ki ga še danes občudujem, mi je prišla povedat, da gre. Mene je stiskalo pri srcu, ker ob takih operacijah nikoli ne veš … In zdravniki to tudi povedo, kar je prav … Ne vem, če sem jo kdaj v življenju tako občudovala kot tisto noč. Takrat sem spoznala njeno neverjetno moč in občutila vso bolečino, ki jo je dotlej tiho prenašala. V ta trenutek so bile ujete neverjetne razsežnosti, resnično do tiste noči nisem vedela, kako močna je.

Ponoči so mami pripravljali na operacijo, potem sva se v dopoldnevu večkrat slišali. Nikoli ne bom pozabila, kako je bila pogumna, jaz sem ob pogovoru uporabila ves svoj igralski talent. A ko sem odložila slušalko, sem poklicala očeta in oba sva jokala. Potem sem šla v radijsko kapelo in v grenkobi solz molila.

Mami je operacijo uspešno prestala, zahvaljujoč zdravnikom, vsemu osebju, pomoči od zgoraj in seveda neznanemu darovalcu. Mi smo jokali in trepetali za njeno življenje, na drugi strani so jokali in se poslovili od svoje ljubljene osebe. Ne vemo, kdo je bil/a, nikoli ne bomo vedeli in prav je tako. A to je velika oseba, ki je dala in nič prejela. Zdaj je del naše družine. V tem dejanju je največja ljubezen, ki jo premore človek – daruje sebe, brez preračunljivosti in pričakovanja ter reši življenje.

Človek v življenju dejansko ne more prejeti večjega darila, kot ga je moja mami in z njo vsi mi. Ponovno živi, dvakrat na leto praznuje rojstni dan – dan prihoda na ta svet je že, kmalu bo obhajala tudi 1. obletnico ponovno podarjenega življenja. In z njo darovalec, ki se mu vsak dan večkrat iskreno zahvali in s katerim v molitvi plete nevidno, a trdno vez.

Hvala tistemu, ki je daroval in ni vedel, kdo bo prejel. Ali človek sploh lahko da ali prejme več? Jaz mislim, da ne.

Objavljeno na blogu Mateje Feltrin-Novljan.

,