Kako jih razumeti, kako se jim približati, kako jim pomagati?
Brezdomec. V kakšen dialog vstopam z njim? Ga razumem ali obsojam? Zakaj pije? Zakaj ne dela? Zakaj kriči in se pretepa? Zakaj urinira sredi Prešernovega trga? Zakaj se ne zmeni za poglede mimoidočih? Se res ne zmeni? S tem vedénjem včasih vedé, včasih névede, kliče na pomoč.
Brezdomec je človek, ki je izgubil vero v svoje dostojanstvo, torej v to, da ima vrednost človeka. Izgubil jo je že kot otrok, ko ga nihče ni znal imeti rad ali ko so njegovo vero vase in v svojo vrednost poteptali udarci in žalitve. Zato je v nekem trenutku obupal nad seboj in nad življenjem ter opustil vsak trud za to, da bi svoje dostojanstvo ohranil in ga razvijal. Pomagati brezdomcu pomeni vračati mu vero v svoje dostojanstvo. To pomeni pomagati mu verjeti, da je vreden več od tega, kar živi sedaj in ga s konkretnimi koraki pripeljati do tega, da se potrudi svoje dostojanstvo ohranjati in ga razvijati. Ti konkretni koraki se stopnjujejo od tega, da preprosto poskrbi zase, za svojo osebno higieno, za svoje zdravje, da se uči živeti zdrave odnose, da vedno bolj odgovorno dela in razmišlja o svojem življenju, pa vse do tega, kar je poslanstvo vsakega človeka – da ljubi.
V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote že od leta 1994 iščemo pot, kako razumeti brezdomce, kako se jim približati in kako jim pomagati. Ni enostavno prav pomagati drugemu. Da bi lahko prav pomagali brezdomcu, moramo razumeti njegov problem. Da bi ga lahko razumeli, moramo vstopiti v iskren dialog z njim. Kako vstopiti v iskren dialog s komer koli, tudi z brezdomcem?
Vstopiti v njegov svet
Dovoliti si moramo vstopiti v svet drugega, da bi lahko sredi njegovega sveta našli rešitev zanj. Verjeti moramo, da je rešitev zanj mogoča, ne glede na to, kako nizko je padel. Moramo se vživeti vanj, v njegov problem, sicer bo naša pomoč le neuporabna teorija. Potrebno je imeti pogum vstopiti v svet drugega, saj se bojimo, da bomo s tem izgubili sebe.
Poznati sebe
Da zares ne izgubimo sebe, moramo najprej dobro poznati svoje meje, svoje napake, svojo ranjenost, svoje resnične namene in vrednote. Le tako bomo lahko prav razumeli drugega in mu prav pomagali. To pomeni zavestno se ustaviti ob tem, kaj doživljamo ob nekom, ko mu nekaj manjka. Potrebno je iti najgloblje, preko svojih kompleksov, preko ‘predalčkanja’ drugih, preko strahov, preko vseh možnih pobegov pred bolečino. Brez zavesti, da me je Bog hotel prav takega, kot sem, tega ne bomo presegli.
Najgloblje je to, da se zavedam, kdo sem. Sem Božja podoba, sem nekaj najlepšega, ne glede na to, kako nizko padem. Ustvarjen sem za to lepoto. Samo če si priznam in sprejmem svoje pomanjkljivosti, svoje omejenosti, svojo ‘invalidnost’, bom lahko verjel, da sem ljubljen tak, kot sem. Šele takrat bom lahko verjel, da je tudi brezdomec ljubljen tak, kot je prav zdaj, z vso svojo polomijo. Tu se vse začne. Če ne verjamem v to, verjamem vase tako, da se imam za boljšega od drugega in mu s te daljave skušam pomagati. Na ta način drugega ne bom prav razumel, ampak ga bom še bolj razvrednotil.
Poznati pravo smer in cilj
Da lahko drugega prav usmerimo, moramo poznati tudi prave vrednote, pravo smer in cilj, do katerega mu želimo pomagati. Evangelij je najbolj trden temelj, na katerem lahko gradimo naše odnose in delo. Kaže pravo pot in pravo smer za moje življenje in za življenje vsakega človeka. Da ga lahko živimo, ga moramo dobro poznati. Da ga lahko prav razumemo, pa moramo dobro poznati svoje zgrešene predstave o življenju, o sebi, o bližnjem in o Bogu ter jih presegati. Če ostajamo znotraj svojih predstav, ne bomo prav razumeli Evangelija. Pravo smer najdemo v občestvu, ki si prizadeva za iskren dialog, znotraj katerega prihaja do ene Resnice. Brez živih odnosov, v katerih nam drugi tvega povedati resnico, ne pridemo iz napačnih predstav, ki smo si jih ustvarili. Z napačnimi predstavami ne moremo realno videti drugega in tako iskren dialog ni mogoč. Zato je zelo pomembno, da pri delu z brezdomci skrbimo za to, da v vsakem konfliktu ali problemu skupaj iščemo tisto, kar je res in dobro za vse. Pomembno je, da tudi brezdomcu dovolim vstopiti v moj svet, da ga s svojo iskrenostjo lahko spreminja.
Dovoliti brezdomcu, da vstopi v moj svet
Morda je prav to najtežje? Bojimo se, da nas bo pokvaril, umazal. Zdi se nam, da ni dovolj dober za nas. Pa je res tako? Mar nismo vsi ranjeni in negotovi vase? Mar ne tudi mi težko verjamemo v svojo pravo vrednost, da smo ljubljeni prav taki, kot smo – brez vseh oznak pred ali za imenom, brez pomembnih funkcij, ki nam dajejo vrednost, brez raznovrstnih dosežkov, ki smo si jih priborili v življenju in tudi takrat, ko smo naredili veliko napako? Mar niso brezdomci tisti, ki nam kažejo na to, da Bog ljubi vsakega od nas zato, ker smo njegovi ljubljeni otroci? Ljubi nas z vso našo človeško polomijo. Brezdomec je morda v tej polomiji še najbolj iskren, saj nima ničesar, s čimer bi jo lahko prikril. S to iskrenostjo mi daje možnost, da tudi sam verjamem, da sem ljubljen z vsem, kar sem in kar nisem.
Iskren dialog je bogastvo, saj preko njega v resnici spoznavamo sebe, drugega in Boga. Iskren dialog z brezdomcem pa ima morda še večjo vrednost, saj Bog stopa med nas ravno po ubogih, ki najbolje kažejo na realnost sveta, v katerem živimo. Iskren dialog z brezdomcem nam kaže tudi to, da je mogoče izstopiti iz največjega poloma in stiske. Skupno delo z brezdomci, skupni obedi, druženje, praznovanja in molitev nam vsem v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote prinašajo vero v to, da nas Bog ljubi in da je dom možen za vsakega človeka, ne glede na to, kako nizko je padel in kako velike napake ima za seboj.
Nuša Zavašnik
Nuša Zavašnik je sodelavka v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote.
Vir: Osebni arhiv
