Uvodna okrogla miza letošnjega Socialnega tedna z naslovom Očetom ni uspelo. Bo mladim? je kljub kresanju različnih pogledov, tako optimističnih kot pesimističnih, na koncu izzvenela optimistično. Na vprašanje, izpostavljeno v naslovu, seveda nismo prejeli ekzaktnega odgovora. Nobene letnice zaključka velikega slovenskega nacionalnega konflikta nismo slišali. Izraženih pa je bilo kar nekaj misli, ki kaotično stanje slovenskega vsakdana osvetlijo z nekoliko večjo jasnostjo.

Konflikti niso nekaj slabega!

Konflikt sam po sebi ni ne dober, ne slab. Lahko ga le uporabimo za reševanje težav in iskanje skupne poti ali pa za razplamtevanje še večjega ognja. Po mnenju Žige Turka je politični boj idej in delitve v demokraciji nekaj vsakdanjega. Če bi se prenehali deliti, bi pristali na eno samo resnico, kar pa je nevarno.

»Večja težava je v tem, da se ne znamo pogovarjati, da tega nismo naučeni,« trdi p. Jože Roblek. »Vloga Socialne akademije in njej sorodne civilne družbe bi morala biti prav v poučevanju državljanov za dialog,« še pravi.

Vsi se imamo za žrtve

Vpleteni v konfliktih se pogosto počutijo žrtve. Po besedah Helene Milinković se na primer vse bivše republike Jugoslavije, poleg Slovenije še Bosna, Hrvaška, tudi Srbija in Makedonija, zdaj počutijo žrtve bivšega sistema. Pojmi, kot so zatiranje, neenake možnosti in izločanje sposobnih, spremljajo mnoge nacionalne konflikte. Tako se tudi na tokratni okrogli mizi nismo izognili poudarkom, da je tekma v Sloveniji neenakopravna – predvsem zaradi neuravnoteženosti medijev in zasedb v nekaterih vplivnih organih.

A po besedah Tomaža Erzarja mora prvi korak k spravi in odpuščanju vedno narediti žrtev. »Nikjer na svetu še ni bilo drugače,« pravi.

Potrebno je dolgotrajno, neprestano odpuščanje, najprej s strani zatiranih. Pater Jože Roblek odpuščanje primerja z vsakdanjim kruhom. Iz duhovnih spremljanj ima izkušnje, da posamezniki potrebujejo leta in leta, da naredijo korake k odpuščanju ter svoj občutek zatrtosti spremenijo v darovanje.

Pogosto smo neučakani

Očetom ni uspelo, pa čeprav smo pričakovali, da bo že samo prestop v demokracijo v začetku devetdesetih rešil veliko večino težav. A po besedah dr. Turka na očete vendarle ne smemo gledati tako negativno. »Vendarle so osamosvojili Slovenijo, kar nam prej ni uspelo na stotine let. Pripeljali so nas tudi v EU in v NATO,« pravi.

»Spravni procesi povsod trajajo desetletja,« trdi Erzar. Pogosto smo neučakani. Nemčijo si glede tega pogosto jemljemo za zgled, a tudi tam so določene rane druge svetovne vojne celili še v 80-ih. Erzar vidi moč spravnih procesov predvsem v iskrenih zgodbah in pričevanjih, predvsem žrtev. »V zadnjem času nastaja kar nekaj pobud,« pravi. »Ogromno je knjig, pričevanj, skupin, poskusov. To je to!«

Predstavnica Mladinskega sveta Slovenije, krovne mladinske organizacije v Sloveniji, v katero so združene vse nacionalne mladinske organizacije, pa tudi politični podmladki, Nina Milenković Kikelj, trdi, da je potrebno »brcati, brcati, brcati«. Kot primer je podala dve miški, ki sta padli v lonec mleka in nista znali plavati. Prva je obupala in se utopila, druga pa je brcala toliko časa, da je iz mleka nastalo maslo. In splezala je ven.

Žal pa mladi nimajo časa

Če je neka pričakovana doba spravnega procesa 40 let, smo sedaj nekje na polovici. A mladi ne morejo čakati še 20 let. Po nekaterih podatkih je namreč prav generacija mladih največji plačnik sedanjega kaotičnega stanja.

Po besedah Milenkovićeve je doseganje avtonomije mladih, t.j. zmožnosti za njihovo osamosvojitev, na katero vplivajo zmožnosti za plačano delo, pridobitev stanovanja in podobni dejavniki, danes najtežje v zadnjih nekaj desetletjih.

O tem je spregovorila tudi Helena Milenković, ki po zakonu sicer ni več mlada (do 30 let), a se kot novinarka spopada s prekernostjo na delovnih mestih. »Edina pot za nas je ustanovitev s.p.-ja, sama ga imam že 8 let. O pokojninah sploh še ne razmišljamo, smo jih že odpisali.« Izrazila je, da niti ne vidi rešitve, kako bi bilo lahko drugače.

»Mladim je potrebno prižgati vsaj lučko upanja,« pravi. V nasprotnem primeru se konflikti in delitve le še poglabljajo. S tem v zvezi obe, tako Milenkovićeva kot Milinkovićeva pogrešata, da bi se v Sloveniji lotevali pravih tem. »Že nekaj let se na področju osamosvajanja mladih ni zgodilo praktično nič!«

Kriza bo prinesla rešitve

Slovenci smo prvič v zadnjih 70 letih podvrženi tako veliki krizi in večletnemu padanju življenjskega standarda. Tega doslej nismo bili navajeni. Živeli smo v utopiji stalne rasti in se zato nismo ukvarjali s pravimi problemi. Pravzaprav jih niti nismo razkrili.

»Kriza je razkrila prave težave in zdaj smo na veliko boljši poti, da nanje najdemo tudi rešitve,« pravi Erzar. P. Roblek pa dodaja pomen vere v Stvarnika, ki je ustvaril vse in vsakogar in ki svet na koncu vedno pripelje na pravo pot. »To zavedanje je še veliko bolj pomembno in globlje od optimizma,« pravi.