Facebook Twitter Youtube

Peter Kvaternik: Ko ti diagnoza svet obrne na glavo

Peter Kvaternik, foto: Peter Kvaternik

II. del  Nadaljevanje bloga iz prejšnjega tedna

Neozdravljiva bolezen in spremenjen življenjski stil

Pred nekaj leti sem tudi s pomočjo zgoraj opisanih izkustev začutil, da se mi je nabralo preveč dela in odgovornosti na plečih. Temu so dodali svoje tudi zdravniški izvidi, ki do diagnosticirali neozdravljivo bolezen. Prisiljen sem bil čim prej odložiti čim več svojih obveznosti. Čas, ki je bil prej posvečen pastorali in teologiji, sem moral prvenstveno posvetiti skrbi za zdravje in ohranitev človeka vrednega življenja. Tako rekoč čez noč so se življenjske koordinate povsem obrnile. Takoj in nujno je bilo treba »za 180 stopinj« spremeniti način razmišljanja in temu podrediti način življenja. Da bi našel pravo orientacijo in smer, sem nujno potreboval pomoč zunaj sebe. Najprej doma, nato pa sem se podal za dva meseca v Nemčijo v samostan benediktincev v kraju Münsterschwarzach. Ta zelo propulzivna redovna skupnost več kot stotine zelo kreativnih redovnikov, med katerimi je le manjšina duhovnikov (gotovo najbolj znan med njimi je pisatelj p. Anselm Grün), ponuja tudi različne kurze duhovnega in terapevtskega značaja v okviru manjših skupin, ki jim je namenjena t. i. »Recolektiohaus«. V skupini 18 oseb, med katerimi je bila polovica moških in polovica žensk, smo se zbrali zelo različni ljudje, duhovniki in laiki, mlajši in starejši, katoličani in protestanti, vsi pa na odgovornejših mestih v Cerkvi. Skupaj smo preživeli zelo intenziven čas iskanja svojega jedra in vsestranskega zorenja. Šli smo skozi neke vrste duhovne vaje, ki pa dejansko to niso bile, saj je bila v celoti dana sorazmerno enaka skrb ne samo za dušo, ampak tudi za duha in prav tako za telo. Sami smo skoraj v celoti skrbeli za hrano, za čiščenje hiše in okolice, pranje perila, likanje, … Ob tem smo samostanskim bratom pomagali na zelenjavnem vrtu, pri delovnih akcijah, v pekarni, misijonskem središču, konjskem hlevu, … Sami smo skrbeli za inovativno oblikovanje liturgije in skupnih molitev, imeli redne terapevtske pogovore o svojem delu in življenjskih izkušnjah, duhovne pogovore o notranjem duhovnem stanju, se srečevali z duhovnimi voditelji (npr. p. Grünom), imeli redno jutranjo telovadbo s hvalnicami, oblikovali inštrumentalne in plesne večere, hodili individualno ali v dvojicah na sprehode …

Anselm Grun, foto: Blaz Samec/DELO

Veliko energije in pozornosti smo v medsebojnih pogovorih posvetili gradnji iskrenih in prijetnih odnosov in za vse čim bolj spodbudno vzdušje s skupini. Ko danes ocenjujem to izjemno življenjsko izkušnjo, mi postaja vedno bolj jasno, da je bila zame zelo pomembna prav zato, ker mi je bilo omogočeno skočiti ven iz svojih trenutnih problemov, hkrati pa mi je bila dana možnost na tem življenjskem križpotju srečati soljudi, ki so mi največ pomagali prav s tem, da smo hodili skupaj po isti poti iskanja nove kakovosti življenja. Vsak je imel možnost, da je šel vase, pa tudi, da je stvari, ki jih je nosil v sebi, dal iz sebe. Pri tem mu je pomagala skupina in vsak je lahko doživljal hvaležnost tistih, ki jim je tudi sam pomagal. Najpomembnejše spoznanje ob tem pa je: vsa tri osnovna človekova področja življenja: telesno, duševno in duhovno potrebujejo sorazmerno veliko pozornost in skrb, kajti le tako se človek lahko kolikor toliko normalno razvija. V Cerkvi prepogosto srečujemo mišljenje, da je samo delo na duhovnem področju tisto, ki nekaj šteje in da je samo to vredno pozornosti. Tudi skrb za človekovo duševno plat življenja, in podobno za telesno, sta še kako vredni in potrebni našega truda! Skrb za zdravo telo ni za Cerkev nekaj manjvrednega, ampak je predpogoj za vse ostalo.

Nove življenjske prioritete

Foto: Internet

Bolezen me je dodatno prisilila, da sem si na novo razporedil življenjske prioritete. Kar naenkrat se je našel čas tudi za telesno in duševno zdravje. Sam moram skrbeti za utrjevanje tistega telesnega zdravja, je še v dosegu mojih moči. Enako moram skrbeti za tisto duševno stabilnost, ki omogoča telesno vzdržljivost in duhovno prebujenost. V Cerkvi žal težko najdemo koga, ki bi misli na to. S pomočjo nečakinje Marije sem si že kar zakoličil prostor in čas za telesno krepitev. Skupaj redno hodiva v fitnes center, kjer je veliko pripomočkov za krepitev telesne moči, je pa tudi posebna atmosfera, ki stimulira človeka, da ne odneha. Vedno obstaja velika nevarnost, da bi zaradi teh ali onih vzrokov odnehal, zato je zelo pomembna podpora s strani socialne okolice. Tudi telesna vadba lahko pomaga k ohranjanju notranje stabilnosti. Vse to potrjuje resničnost dejstva, da je potrebno skočiti ven iz ujetosti v zgolj eno dimenzijo življenja in sicer iz telesnega v duhovno sfero, iz duhovne v duševno, iz duševne v telesno … Z vsakim skokom iz ene od ujetosti, si omogočim do vsega zavzeti tisto potrebno distanco, ki jo potrebujem, da na novo zakoličim svoj življenjski prostor in s tem zagotovim, da bo za vsako od teh področij dovolj potrebnega časa in prostora. Ko čutim, da stvari ne potekajo prav, ker se nekje kopičijo, drugod pa grozi umanjkanje, vem, da je treba hitro ukrepati in skočiti ven iz napačnih zamejenosti ali preveč uhojenih steza ter poiskati prvobitni stik z Bogom, njegovim stvarstvom in samim seboj. Skočiti ven navsezadnje pomeni priti nazaj k sebi.

Peter Kvaternik je upokojeni profesor pastoralne teologije. Več desetletij je bil dejaven v številnih škofijskih in medškofijskih pastoralnih ustanovah. Živi v Ljubljani, pastoralno pa deluje v župniji sv. Nikolaja v Ljubljani.

 

 

_____

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.

, , ,