ZAKAJ ŠE ZA-UPAŠ?
Koliko slabih novic je potrebno slišati, da med njimi naletiš tudi na kakšno dobro?
Žalostne in pretresljive zgodbe so del vsakdana. Ni dneva, ko ne bi govorilio izkoriščevalski politiki, gospodarskem kriminalu, krivicah, nasilju in vojnah, izgubah delovnih mest, nesrečah, ekoloških katastrofah ali nerazčiščeni preteklosti.
Navadili smo se, da si dobre novice izmenjamo le še zato, da ublažimo učinek slabih. Velja prepričanje, da smo včasih živeli bolje kot danes in tudi, da najhujše šele prihaja. Vidimo samo pot navzdol. Mnogi se izseljujejo iz Slovenije. V izvedljive rešitveskoraj ne verjamemo več. Širijo sečrnogledost, malodušje, nerganje, apatija in brezup.
Pomanjkanje upanja nas hromi
Brez upanja smo manj ustvarjalni in manj pogumni. Zapiramo se vase. Brez upanja življenje izgubi smisel, ideje se ne rojevajo, posli ne stečejo, projekti se ne začnejo. Brez upanja smo kot prah med seboj nepovezanih delcev. Vsaka sapica nas lahko razpiha. V naraščajoči osamljenosti, tesnobi, nepovezanosti in nezaupanju so tveganja za preživetje vedno večja.
Ustvarjajmo zaupanje!
Zaupanje je tisto, ki posameznikom omogoča ustvarjati pristne medosebne odnose. Zaupanje strank je tisto, ki podjetju omogoča poslovanje. Zaupanje v javne institucije je tisto, ki nas kot državljane lahko drži skupaj. Toda: komu lahko sploh še zaupamo?
Leta krize izčiščujejo sliko tudi v Sloveniji. Danes veliko bolje kot pred leti vemo, kateri posamezniki, podjetja, organizacije ali javne institucijeso vredne našega zaupanja in kateri ne. Bolje vemo, da je zaupanje odvisno predvsem od verodostojnosti ljudi na odgovornih mestih. Bolje vemo tudi, da smo na odgovornih mestih vsi. Temelje zaupanja – ali nezaupanja – ustvarjamo s trudom za pristne odnose v družinah, s sosedi, z iskanjem resnice in opozarjanjem na laži, ko otrokom in mladim damo vedeti, da jih potrebujemo, z odkrito besedo v poslu, s kakovostnimi izdelki in storitvami, s prostovoljnim delom in s trudom za skupno dobro.
Zakaj se sploh še trudiš?
V kaj sploh upaš?
Komu sploh zaupaš?
Ali res tudi ti še vedno verjameš, da je pot do srečnega konca možna?
Hvala za tvoj prispevek!
