V nedeljo, 13. septembra 2015, sem bila priča zelo lepemu dogodku: zlati maši Jožeta Vidica v Cerknici. Najbrž vsaka zlata maša izlušči nekaj življenjskega zlata tistim, ki jo obhajajo. Tokratna zlata bera je bila – skozi živost cerkniškega občestva, katerega župnik je bil 37 let in skozi Jožetovo refleksijo, ki je odzvanjala v naših doživetjih – res obilna.
Pri darovanju so člani enega od mladinskih zborov na oltar prinesli telefon in ga pospremili z besedami, da ne bodo pozabili, kako jih je vabil in klical tiste, ki jih ni bilo na vaje (pa ni bil zborovodja). Ne enkrat, ampak vedno znova. Telefon kot simbol stalnega, ponavljajočega, zvestega vabila.
Tukaj so moje misli naredile nekaj hitrih preskokov: od vedno pogosteje slišanih besed iz ust tega ali onega duhovnika, da ne bo nikogar posebej vabil, da če ne pridejo zaradi Jezusa, tudi zaradi njega ni treba priti … do hvaležnosti vsem, ki se trudijo »držati pokonci« kakšno skupnost, ker vem, koliko je treba vedno znova v to vložiti … od podoživljanja, kako mi je kakšno osebno vabilo spremenilo življenje, do misli, da je bilo vabilo tudi Jezusov način življenja … pa nazaj do Jožeta in njegovega življenjskega dela: Uskovnice.
Vir: Salezijanska mladinska pastorala
Uskovnica je zrasla iz Jožetove trme, da se da nekaj narediti, tudi če vsi pravijo, da se ne da. Našel je porušen pastirski stan, lastnike, našel pot do dogovora in soglasij. Našel je ljudi, ki so delali, svetovali, pomagali. Našel je pot čez vsako težavo: (po)klical tega in onega, dokler ni našel nekoga, ki pozna nekoga … zaradi spoznanja, da je mladim treba dati prostor in jim prisluhniti. Iz resničnosti molitve, ki jo je ponavljal za don Boskom: biti z mladimi in za mlade, da poznamo njihov svet, da ljubimo njihov svet, da jih navdušujemo živeti za visoke cilje … Ko je bil na Uskovnici zgrajen prostor, se je kot sad skrbno domišljenega načrtovanja (spet je (po)klical tega in onega …) rodil program, ki so ga prvotno imenovali Tečaj za sooblikovanje župnijskih sodelavcev. Program, ki je kombinacija osebne rasti, intelektualnih izzivov, duhovnosti, skupinskega dela, družabnosti, samopreskrbe, narave, prave planinske lakote, igre, hkrati pa reda in zahtevnosti. Na enem mestu v enem paketu. Veliko prej, preden se je v Cerkvi na Slovenskem začelo govoriti o animatorjih, se je to v globino in širino že dogajalo na uskovniških tednih. Pred nedavnim smo praznovali njihovo 30-letnico. Slovenija je prepredena s tem »duhom«, saj se povsod najde kakšen Uskovničar. Bogu hvala.
Morda kdo razmišlja, kje bom to povezala s temo letošnjega Socialnega tedna? Kje je v konceptu kaj takega, ki bi izrazito govorilo o dialogu? Tudi po tej plati bi lahko kaj napletla. Morda bi na to lahko sklepali iz napisa UČENCI SMO VSI ENAKO, ki je na strehi uskovniške hiše od samega začetka in je preživel vse menjave streh in se ga vsako pomlad skrbno pritrdi nazaj, če je bila zima prehuda. Ta občutek, iz doline neznan, da nimam rešpekta ne pred profesorjem, ki je prišel predavat, ne pred škofom, ki je prišel maševat. Da si imava kaj povedati in se poslušava. Jožeta je zaneslo celo tako daleč, da je rekel, da se vsi tikamo, to pomeni tudi njega. Odlično nam je šlo in spoštovanje ni prav nič trpelo. Le tisti, ki so bili iz Cerknice, tega niso spravili skupaj.
Vse to je res, a ni bistveno.
Bistvena je izkušnja! Izkušnja, ki smo jo tam živeli, je bila dialog. To je izkušnja, da te nekdo povabi v odnos in te vzame resno! Predvsem to slednje. Tega, da so nas vzeli resno, ko smo malce negotovo prihajali, je prepolna vsa Uskovnica, od dimnika do nogometnega igrišča (pa preko kapele, kuhinje, gugalnice in vseh vročih kotičkov pod smrekami). Vzeli so nas resno. Da so tam za nas, ni bila fraza. Da smo pomembni in sposobni, ni bila fraza, ampak doživetje in izkušnja.
Izkušnje, da povzetki in zaključki niso napisani vnaprej, v cerkvenem prostoru nismo bili vajeni. Tukaj smo jo doživeli. Veliko dovoljenj. Da lahko misliš tudi drugače in se te trudimo razumeti. Da imaš lahko drugačno doživetje, kot drugi in bomo s teboj čutili. Da lahko pri maši izraziš sebe vsega, ne le 5 % glave, ostalo pa pustiš zunaj. Veliko spodbud. Da se bomo spomnili najbolj prave stvari, čeprav tega še nismo počeli. Veliko preprostih: Zmoreš! Poskusi! Uspelo ti bo! Dajva skupaj! Veliko preseganja omejitev, veliko prebujene ustvarjalnosti, poklicev, poklicanosti.
(Nekoč smo delali seznam: Katero stvar sem na Uskovnici počel prvič in seznam je bil impresiven!)
To izkušnjo smo lahko doživeli, ker je Jože neumorno vabil: (po)klical tega in onega – sodelavce, ki so postali srce Uskovnice, ki so se navezali na to vrv resnične skupnosti. Veliko tistih, ki smo prihajali, smo čisto organsko tudi sami prijeli za omenjeno vrv, in to izkušnjo, da te vzamemo resno, omogočili tistim, ki so nekaj let za nami malce negotovo prihajali. Vrv je po tridesetih letih močnejša, kot je bila na začetku. Hvala vsem, ki jo držite in se je oprijemljete zdaj! In ki pokličete tega in onega, da vse teče.
Jože, čeprav uskovniško vrv še vedno močno držiš (in ona drži tebe), ti želim, da bi jo enkrat, čez mnogo let, ko bo čas, v miru in brez strahu spustil, ker ne bo popustila. Tako je zasidrana v Božji načrt za Slovenijo, da se ni bati, da se ne bi našlo dovolj rok, ki bi jo držale.
Kaj vse se lahko zgodi, če je na telefonu pravi človek, a ne?
Tina Smrečnik
Tina Smrečnik je žena in mama petih otrok, oblikovalka keramike, koordinatorka in prostovoljka pri več duhovno-kulturnih projektih.
