Facebook Twitter Youtube

Vinko Gorenak: Politično poslanski (ne)dialog

vinkogorenak12V vlogi poslanca v Državnem zboru zelo pogosto naletim na mnenja in stališča državljanov, ki bi jih lahko strnil v nekaj zelo značilnih stavkov. Taki stavki so: »Dogovorite se že enkrat«. »Nehajte se kregati in stopite skupaj«. »Poenotite se že enkrat za dobro državljanov«. »Samo kregate se, za ljudi pa ne naredite ničesar«. »Ne želim gledati kreganja, dogovorite se za dobro ljudi«. Takšna stališča naravnost kličejo po dialogu. Vsem takim posameznikom običajno odgovorim takole: »Od leta 1945 do leta 1990 se takratni delegati (danes poslanci) nikoli niso kregali, vsi so vedno bili za, nihče nikoli ni bil proti, torej so bili vedno enotni, složni soglasni in še kaj, država in komunistični sistem pa sta propadla«. Le zakaj? Najpogosteje so moji sogovorniki presenečeni in nimajo odgovora na moj odgovor, ki je vsekakor točen.

Ko govorimo o dialogu med političnimi strankami in posledično o dialogu med poslanskimi skupinami, velja neke vrste splošno prepričanje, da s stranko SDS, ki ji pripadam, dialog pač ni mogoč, da gre za stranko avtoritativnega Janeza Janše, kjer o vsem odloča le on sam, poslanci SDS pa smo zgolj in samo izvrševalci njegovih ukazov. Toda preverljiva dejstva govorijo povsem nekaj drugega. Nekatera dejstva v zvezi s tem si poglejmo v nadaljevanju.

Nikoli do sedaj SDS pred volitvami v DZ v dialogu z drugimi političnimi strankami v naprej ni izključevala koalicije z nobeno politično stranko. To velja najprej za volitve v DZ leta 2004. Takrat je že mandatar Janez Janša vodil pogovore o morebitnem koalicijskem povezovanju tudi z SD. V njegovi pisarni je bil takratni vodja SD Borut Pahor, pred pisarno pa sta »paradirali« poslanki SD Darja Lavtižar Bebler in Majda Potrata, ki sta novinarjem »preventivno« razlagali kako bosta izstopili iz SD, če bo Borut Pahor privolil v koalicijo z SDS.

Zelo dober dialog je potekal med vlado Janeza Janše in opozicijsko SD Boruta Pahorja v času med leti 2004 in 2008. Vlada Janeza Janše je z opozicijsko SD, pred vložitvijo zakonov v DZ, le te usklajevala tudi z SD. Uskladila jih je več kot 60 odstotkov, dokaz za to so glasovanja poslancev SD, ki so glasovali za takratne vladne zakonske predloge.

Zelo slab dialog pa je potekal med vlado Boruta Pahorja in opozicijsko SDS Janeza Janše v letih 2009 in 2011. Borut Pahor je v svojem nastopno mandatarskem nagovoru v DZ konec leta 2008 napovedal enako sodelovanje z opozicijsko SDS, toda zavrnila sta ga Katarina Kresal in Gregor Golobič in do nobenega usklajevanja zakonov v tem času ni prišlo.

Borut Pahor, konec leta 2008, opozicijske SDS na pogovore o oblikovanju koalicije niti ni povabil. Dejansko te možnosti niti ni imel, saj sta pogoje postavljala Katarina Kresal in Gregor Golobič. Do dialoga tako sploh ni prišlo.

V dialogu med Jankovičevo PS in SDS Janeza Janše je bilo že v času pred volitvami vse jasno. Jankovič je že v času volilne kampanije izključil možnost koalicijskega sodelovanja z SDS. To se je tudi zgodilo.

Nekaj podobnega se je zgodilo pred volitvami 2014. Miro Cerar je že pred volitvami jasno povedal, da ne bo pristal na oblikovanje koalicijske vlade z SDS. Kakršenkoli dialog je torej že v naprej izključil, čeprav niti ni vedel, kdo bo na volitvah zmagal.

Tudi na zadnjo pobudo skupine intelektualcev po oblikovanju vlade s strani SMC in SDS, se je prvi odzval Janez Janša, ki je dejal, da odločitev o tem prepušča zmagovalcu na volitvah Miru Cerarju, ta pa je tako možnost zavrnil. Tudi v tem primeru dialog o tem SDS ni zavrnila.

Navedena dejstva so preverljivo točna in jasno negirajo splošno prepričanje o nezmožnosti dialoga z SDS, ki ga kar naprej vsiljujejo dominantni mediji.

Za zaključek pa se vrnimo k v uvodu citiranim trditvam posameznikov, ki govorijo o potrebi dialoga in sodelovanja v DZ in mojemu odgovoru, da smo tako stanje že imeli med leti 1945 in 1990, kar pa je pripeljalo do konca komunizma in razpada nekdanje države.

Moderna parlamentarna demokracija zahodnega tipa pač pozna koalicije in opozicije. Cilj takega razmerja je jasen. Opozicija kontrolira koalicijo in opozarja na njene napake, hkrati predstavlja svoja stališča in svoj program. Cilj torej ne more biti, poenotenje koalicije in opozicije, temveč politična tekma med njima. Sodniki pa so volilci na volitvah. Prav in zaželjeno pa je, da se koalicija in opozicija vendarle poenotita okoli najpomembnejših tem nacionalnega pomena. V tem kontekstu je politično poslanski (ne)dialog med političnimi strankami koalicije in opozicije v Sloveniji nekaj povsem povprečnega in pričakovanega.

Objavljeno na blogu dr. Vinka Gorenaka, poslanca Državnega zbora

Foto: Spletna stran dr. Vinka Gorenaka

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.

, ,