Zaključek Socialnega tedna: družbena participacija in skupnost

Petra Matos, ena od glavnih organizatork izjemne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki je pritegnila 270.000 ljudi, kar je neverjetnih 13,5% celotne populacije Slovencev, je pokazala kako so gradili akcijo, kako so gradili skupnost, kako so motivirali množice. Petra, ki je prinesla izjemno svežino v slovenski voditeljski prostor, je pravi zgled služeče vodje, zgled po katerem bi se lahko navdihovali marsikateri “kvaziuspešni” managerji.

Nekaj njenih značilnih izjav:

• “Pri pridobivanju občin smo uporabili trik. Na spletno stran smo postavili karto, na kateri smo občine označevali z zeleno in rdečo barvo (sodeluje / ne sodeluje). Občine, ki so izrecno odklonile sodelovanje, pa smo obarvali črno. Zgodilo se je, da nas je iz občine, kije sodelovanje odklonila, poklical župan in dejal: »S črno pa nas ne označite – bomo sodelovali!« Tekmovalnost med občinami je v Sloveniji zelo velika.”
• “Kako ustvariti gibanje? Pomemben je prvi posnemovalec. ON naredi voditelja za voditelja. To je ponavadi podcenjena vloga, a brez njega gibanja, tako kot brez voditelja, ne bi bilo.”
• “Od leta 2004 do 2008 je proizvodnja odpadkov v Sloveniji narasla za 55%. Sedaj delamo na tem.”

Predavatelj Hubert Požarnik je poudaril  pomen angažiranosti v družbi, ki je že skoraj izgubila očeta – avtoriteto, proti kateri se bi mladi lahko upirali. Razočarani tako nad socializmim kot tudi kapitalizmom, se nagibamo v nihilizem, ki pa ni rešitev.

Nekaj njegovih izjav:

• “Premalo se zavedamo, da je treba rešitve iskati nekje onstran – onstran kapitalizma in komunizma.”
• “Intelektualci se umikajo v pasivnost.”
• “Iz očetovske smo prešli v brezočetovsko družbo. Vse je dovoljeno, ni avtoritete, ki bi se ji bilo potrebno upirati.”

Matej Cepin, direktor Socialne akademije, je predstavil raziskavo o civilni družbi v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Med državljani in inštitucijami vlada prepad, ki ga lahko premaga samo civilna družba, ki pa je v Sloveniji zelo šibka. V Sloveniji je namreč v organizacijah civilne družbe deluje samo 0,5% zaposlenih, kar je izjemno malo v primerjavami z razvitimi državamiEvropske unije (5 do 10 %).

Nekaj njegovih izjav:

• “Meni osebno je družbena participacija mi je dala osebno dostojanstvo. Mi je močno izboljšala lastno samopodobo.”
• “Moč družbene participacije ni le v tem, da se z večjo participacijo krepi tudi demokratični potencial družbe. Gre za veliko več. Družbena participacija človeku da dostojanstvo. Omogoča mu, da se uresniči.”
• “Če smo imeli kristjani pred 20 leti še izgovor, da v javnem življenju ne znamo delovati, saj smo bili ‘novi’, sedaj tega izgovora ne sme več biti. V 20 letih bi vendarle morali pridobiti kakšno veščino več.”

Aleš Čerin, podjetnik in bloger je izpostavil pomen bloga, ne kot osebnega dnevnika, pač pa kot osebnega medija, ki omogoča vsakemu posamezniku angažirano participacijo pri odpiranju družbenih tem in tudi reševanju konkretnih družbenih problemov. Izgovor o zaprtosti tiskanih in elektronskih medijev zdrži vedno manj.

Nekaj njegovih izjav:

• “Tiskani mediji “crkujejo”. Naklada je npr. Delu padla za 25 % v štirih letih. Velik medij New York Times  je že napovedal ukinitev tiskane izdaje.”
• “Blog ni samo osebni dnevnik – iz tega se je pač razvil – vedno bolj postaja osebni medij, ki z majhno investicijo omogoča vsakemu osebno participacijo v družbi.”
  

Danilo Kozoderc, izobraževalec je izpostavil pomen skupnostnega dela in nanizal vrsto uspešnih primerov. Izgradnji skupnosti se premalo posvečamo. Skupnost se ne zgradi sama od sebe, potreben je napor in znanje. Orodja, ki se pojavljajo v zadnjem času (Twitter, Facebook, …) pa nam omogočajo razvoj lastne skupnosti, ki lahko preide iz virtualnega sveta v resnični svet.

Nekaj njegovih izjav:

• “Voditelj skupnost je po eni strani katalizator, po drugi pa služeči vodja.”
• “Krog sedmih: Sedem žensk se srečuje 3-4x letno za 3-4 dni. To je dovolj, da so zgradile trdno skupnost, ki si pomaga tudi vmes.”

Nevenka Bogataj, raziskovalka na Andragoškem centru Slovenije in mama, nam je predstavila koncept “skupnega pašnika”, ki predstavlja vire iz katerih živim. Kako ta “skupni pašnik” negovati, varovati in uporabljati, da bo pašnik tranjosten.

Nekaj njenih izjav:

• “Preseči je treba UDOBJE neznanja, polresnic, ogibanja, nerganja in sebičnosti.”
• “Smisel je doseči ugodno razmerje med materialnimi vložki in učinki. Doseči je treba skrajno racionalnost, a ne šele ko moramo to delati iz nuje.”

Posebna zahvala gre Robinu Schweigerju za izjemno dobre, navdihujoče duhovne uvode v posamezna poglavja zaključnega seminarja.

Besedilo in foto: Aleš Čerin