Tretji dan dogajanja socialnega tedna. Preletimo nekaj dogodkov in poglejmo čemu moramo v prihodnje nameniti več pozornosti?
Če so popotniki in popotnice skavtskega stega Homec 1 skočili na Poljsko in spet nazaj, so odrasli skavtje obsedeli v Štepanjski vasi in prisluhnili predavanju patra Ivana Platovnjaka.
Aleš je zapisal: »Carski dogodek, carskih odraslih skavtov iz Štepanje vasi. Predvsem skavtinj. Po krajši meditaciji in asociacijah na temo odpuščanje je Platonjak razložil, da je odpuščanje dolgotrajen proces. “Iti v odpuščanje je v resnici nekaj zelo bolečega in bolečini se človek izogiba. Če se v biološki družini nismo naučili odpuščati, ni treba da smo v to vpeti vse življenje. Možno je skočiti ven in se procesa odpuščanja naučiti in s tem ne delati nasilja nad samim seboj. Odpuščanje pride počasi in je dar od Boga tistemu, ki je ranil in tistemu, ki je ranjen. Najtežje je odpustiti svojim bližnjim in pomembna je molitev, ko skupaj z Bogom pregledamo situacijo, jo predelamo in vzpostavimo nov odnos«, je dejal pater.
Kako pomembno je pomnenje in kaj narediti, da dobri spomini ostanejo in nas lepe misli opogumljajo skozi življenje, je Jasmina Lambergar predavala v Ptuju društvu izobražencem Viktorina Ptujskega.
Martin Lisec je v Brezovici pri Ljubljani dejal:« Čeprav se nam včasih ne zdi tako, je življenje konec koncev zelo preprosto: šele ko nekaj (za)pustimo, ko osvobodimo naročje, lahko objamemo nekaj novega. Ko se izpraznimo starih, trhlih gotovosti, smo pripravljeni na novo, kar nam je življenje pripravljeno da(rova)ti.«
Domačice, skupina mamic z Ježice, so po ogledu filma ABECEDA in pogovoru izbrale naslednje misli, ki jih želijo podeliti z nami: “V vsakem in v vsem je seme, ki lahko vzklije in življenje se lahko začne, ko se končajo strahovi. To sem lahko naredila zato, ker me nikoli niso z nikomer primerjali.” zaključujejo.
Preko slike in besede so župljani Bohinjske Bistrice z župnikom Janezom Burjo poromali po manj znani portugalski poti v Santiago de Compostela. Iz Libone jih je na 780 km dolgo pešpot popeljala Neda Dijak, ki se spominja: “Naredili sva ovinek za dva dni, da sva lahko obiskali še Fatimo. Ne vem kdaj bi bili zopet tako blizu. Še posebej pa ne peš.”
