Letošnjo poslanico Socialnega tedna z naslovom Delam, da preživim, sem v mislih premetavala malce predolgo, saj se Socialni teden že zaključuje. Pa vendar bi nanizala le par misli brez zaključkov in zgolj kot “kost”, da jih še kdo začne “glodati”. In namensko nočem začenjati debate o izkoriščanju, ker verjamem, da tisto, da en krivičen denar, požre deset pravičnih, še vedno drži.
Preživeti, a životariti
Delam, da preživim? Ali pa, samo kdaj ali pa vse življenje, kot da živim samo za to, da delam? Ter še pomembneje: Lahko to, kar delam, vsaj malo, če že ne v polnosti, tudi živim.
Še vedno imam v spominu mimogrede izrečene besede moža, ko je pripomnil, da je sin, sicer uspešen v tovarni, ki po tem, ko je okušala “dno”, spet beleži gospodarsko rast, v službi vesel samo petnajstega. Ko dobi plačo. Zakaj vztrajati nekje, kjer se ne “vidiš”? Zakaj nekje “puščati” tretjino prekratkega človeškega življenja, če je edino veselje, ki ga v delovnem mesecu občutiš, iztržek na trr-ju? Če v delu ni prostora za strast, za osebno rast? Zato, da preživiš? Zdi se mi, da je tem primeru “preživiš” predober izraz. Ker ne živiš, ampak, četudi materialno dobro preskrbljen, zagrenjeno životariš. In potem svetovati otroku izbiro poklica glede na barvo halje, ki jo bo nosil? Četudi ga to ne veseli? Sama si tega ne želim nakopati na vest. Ob štirih otrocih si, kot mama, želim le, da bi poklic, ki si ga bodo izbrali, opravljali vestno in pošteno, ter z VESELJEM.
Čista vest – najboljši vzglavnik
Kravatar z doktorskim naslovom, naj si bo s tablico antidepresivov v žepu ali skrito kuverto pod mizo, ne bo nikoli “imel” toliko kot pošten delavec, ki mu je čista vest najboljši vzglavnik in, skromna večerja, pa čeprav le na mleku zakuhan zdrob, trenutek, ki ga bo, ob ljubljenih, osrečeval bolj kot koga “a la cart” na lokaciji petičnežev.
Ko se nič ne izplača
Po drugi strani pa smo vsakodnevno priča paradoksu, ko na eni strani ni konca “jamranja” nad slabimi časi, na drugi pa da saj se “ne izplača”. Ja, da se NIČ ne izplača. Niti saditi krompir, niti “kitati” in beliti sten, kaj šele vstajati za v službo, ki bi “vrgla” le par desetakov več od “borze” . In zato, ker se ne splača, mladi iz podeželja bežijo v sodobne čebelnjake, stari pa ostajajo sami na “gruntih”. In tako z “ribežni glancamo” travico ob hišah, ter jemo solato, ki je v supermarketu poceni (energijo za rast pa jemlje iz “tablete”). In tako težko prislužene denarce razmetavamo za stvari in usluge, ki bi jih lahko, z malo dobre volje, uredili sami . In radi tarnamo, čeprav, roko na srce, po večini, živimo bolje od prejšnjih rodov. A še naprej “jamramo”. Ker nas “muči” tako pretvarjanje “valut”, kot tudi, marsikoga, opravilna sposobnost. Sploh, ko za stvari, ki jih ne rabimo, zapravljamo denar, ki ga nimamo…
Biti blagoslov za druge in zase
Ko človek nekaj naredi s svojimi rokami, to ceni in je v sebi zadovoljen;
ko človek pobira sadove zemlje in lastnega dela, se nevede uglašuje na hvaležnost.
Ko pa si enkrat hvaležen, ne moreš biti nesrečen.
In če nisi nesrečen, si sonce. Si blagoslov. Za druge in zase. S takšnim razpoloženjem pa je vsak trenutek tako na polno izživet, da preprosto čutiš da živiš zares. S polnimi pljuči in s smislom.
Alenka Slapšak
Prispevek je bil najprej objavljen na blogu Šepet med nama.
O avtorici
Naj se predstavim. Sem žena, mama, ki se prehitro bliža svojim štiridesetim. V letih šolanja sem si namreč izbrala poklic, ki reže tanko skorjico kruha, ter se po prvi izkušnji materinstva, skupaj z možem odločila, da ostanem doma, ob otrocih, ter tako za polnih sedemnajst let postala “le” mama in gospodinja… Blog mi že lepo obdobje prinaša veselje. V zapise na blogu Šepet med nama skušam ujeti marsikaj od tistega kar me nagovarja in mi zaposljuje misli … Blog je prav zaradi tega delčka mene, ki je v zapisanem ujet in shranjen pred pozabo, zame dragocen. Zapisi so zastavljeni, vsaj po večini, tako, da vabijo k razmišljanju tudi tistega, ki prebira, ter spodbujajo k hvaležnosti za drobne “malenkosti”, ki v samoumevnosti pogosto ostajajo prezrte. Vabljeni k prebiranju in pogumnemu dodajanju komentarjev!
