V jesenskem jutru je na ulicah mesta vrvež. Mladi med živahnim klepetom na prehodu čakajo na zeleno luč … Zaposleni hitijo in lovijo zadnje minute. A najrajši opazujem te, ki gredo v nasprotno smer … Pravzaprav so edini, ki jih vidim v obraz in redki, ki ne umaknejo pogleda … Po večini so to umirjeni in zamišljeni obrazi, ki ne hitijo. Ker jim ni več treba ali ne zmorejo. Večkrat se zalotim z mislijo, da so bili pred tridesetimi leti (ali manj) kot danes jaz …
Skoraj dnevno srečujem mladega, moči polnega fanta, ki mu je klopca dom …
Kdo so vsi ti?
Zakaj na nekaterih obrazih milina, drugje pa trde poteze?
In zakaj je on na ulici?
Pa še eden, prav tako mlad… Berači zase, ali ker mora?
So tetovaže na mladih telesih in divje roza lasje res moda ali krik po opaženosti?
Kdo od teh, ki jih srečam, nima nikogar? Kdo ne vidi smisla?
Je kdo res lačen kruha? Ali bolj bližine in ušes, ki bi jih slišala?
Nič od tega ne vem.
In razmišljam o sočutju. O solidarnosti. O solidarnosti brez sočutja. In obratno … Če je slednje sploh možno.
Je solidarnost zgolj prepoznavati potrebe in jih z “dajanjem” reševati?
Tudi lahko.-
Dokler verjamemo, da je osnovni “rezultat” solidarnosti pač “paket” in “cash”… In v trenutku, ko mati “nima nič za v pisker”, zagotovo je. Pa vendar, če se spomnimo tistega pregovora, je nekoga hraniti z ribo, ko bi si jih lahko lovil sam, res solidarnost? Ali kdaj “potenciranje hibe” in podpiranje lenobe? In mogoče kdaj način, da se na hitro “rešim-o” nekoga, ki je preobjeden osamljenosti in tišine??
Je za solidarnost v hitrem sodobnem tempu, kjer kot da štejeta le uspeh in denar, sploh še prostor?
Ali pa to prelagamo na organizacije, ki jim je le to v temeljnem poslanstvu?
Bojim se dneva, ko bo čisto realen odgovor “ne”…
Družbe, kjer si “koristen” le dokler si “uporaben”, me je res strah… (In od nekod se mi je prikrade beseda evtanazija … Ja, če oz. ko uzakoniš zlo, zločin pred zakonom ni več zločin …)
Med ljudmi se vsake toliko časa pojavijo zgodbe, da kdo pomoč neupravičeno prejema.
Verjamem, da se najde kdo, ki zna pretentati sistem. S predpogojem, da je utišal lastno vest.
A posamezni primeri, ko se zdi, da “lačne vrane sito hranijo” niso in ne smejo biti izgovor.
Pri sočutnem “odkrivanju” teh, ki bi našo solidarnost krvavo potrebovali, a stisko skrivajo, so medosebni in medsosedski odnosi dosti bolj verodostojni od statistik in procentov.
Prositi ni lahko, a nikakor ni nečastno …
Nečastno je krasti. To slednjo besedo se zdaj večkrat “zamaskira” v “biti iznajdljiv”. Kar ni in ne more biti vrlina, če zate nekdo drug toči znoj in zateguje pas …
 |
| Foto:Manica Slapšak |
Pa še en zelo pomemben obraz mora imeti solidarnost …
Že res, da “riba“, pripravljena na katerikoli način, lačnega nahrani. A vendar ni niti približno vseeno kako jo drugemu “postavimo na mizo”. Zato solidarnost brez sočutja kaj hitro lahko postane kot bi metali hrano psom. Pa čeprav bi bil “na krožniku” kaviar …
Tu se izgublja temeljno. Človečnost. Tu, čeprav v iluziji norega tempa, da nimamo časa, ker jih “na krožnik” čaka še vrsta, kaj hitro postanemo kot roboti. In še to slabo sprogramirani.
Vse to se, ob letošnji temi Socialnega tedna, plete po mojih mislih.
Vem, da ne odkrivam tople vode. V Mt 25,35-40 je že vse kristalno jasno. Tudi nam bo. Enkrat. Do takrat pa…smo skupaj na Poti… Bodimo si v blagoslov! Včasih je treba tako malo, včasih je dovolj že nasmeh…
Kako pa solidarnost vidiš, živiš Ti?
P.s.:in potem, par ur za zapisanim ugotovim, da se naveden evangeljski odlomek bere ravno danes.. 😇
Alenka Slapšak
Prispevek je bil najprej objavljen na blogu Šepet med nama.
O avtorici
Mama štirih otrok, ki piše blog Šepet med nama.
