Ta tednen poteka jubilejni deseti Socialni teden na temo Solidarnost – več kot dobrodelnost.
Že pred časom sem ob tednu Karitas spodnji zapis namenil sodelavkam in sodelavcem Karitas. Pravzaprav nimam kaj dodati.
Hvala, drage prostovoljke Karitas!
Ko predavam po Sloveniji, se večkrat pogovarjam s predanimi prostovoljkami Karitas na lokalnih ravneh, ki ogromno svojega časa – pa ne samo časa, tudi sredstev – darujejo za uboge. Drage gospe, čestitke in hvala za predano delo! Čestitke tudi za to, da zdržite, in da prenašate opazke, pritoževanja, izmišljevanja, tudi nehvaležnost, obtoževanja in celo zmerjanja prejemnikov. Brez zaupanja Vanj, ki vam daje moč, zagotovo ne bi šlo.
Francozi so vzgojili »asistirance«
Pred leti sem se udeležil socialnega tedna v Parizu, ki ga organizirajo francoski katoličani. Več tisoč ljudi se je zbralo v Parizu in iskalo nove poti solidarnosti med ljudmi. Francozi so ugotavljali – in podkrepili z odlično statistično analizo – da kljub vse več denarja, ki ga namenjajo socialnim pomočem, vse več ljudi prosi za pomoč. Ugotovili so, da so – tudi kot stranski učinek delovanja socialnih pomoči – ustvarili ljudi, ki so jim takrat rekli »asistiranci«. Razložili so, da so to ljudje, ki ne znajo in tudi nočejo več samostojno poskrbeti zase – tudi če bi lahko. Ne znajo in tudi nočejo več živeti brez socialne pomoči. Da je socialna pomoč v denarju kot nekakšen samoumevni dodatni prihodek v družino, ki ga država nudi, če se le znaš dokopati do statusa človeka, ki mu je treba pomagati.
Razločevati med ‘ne morem, a bi rad’ ter ‘nočem, pa bi lahko’
Opazil sem, da je to problem tudi pri nas in da to lokalne sodelavke Karitas, ki velikokrat poznajo situacije v družinah, močno jezi. Ena gospa mi je rekla, da se je v svoji župnijski Karitas po natančnem pregledu dokumentov, ki jih je sama pridobila, »znebila« kar nekaj lažnih revežev. Ljudi, ki so se samo pretvarjali, da so socialni problem. Denarja in materialov preprosto ni več dovolj za vse in je treba delati »red«. Spet druga mi je rekla, da pomagajo vsem, ki pridejo – vsaj z enkratno pomočjo. Tretja v manjšem kraju, kjer se ljudje dobro poznajo, je ogorčena pripovedovala o mladi, brezposelni materi, ki vseeno vozi otroke v vrtec, položnice za vrtec prinese na župnijsko Karitas, sama pa cele dopoldneve »kofetka« po lokalih. Slišal sem pripoved že na pogled zagnane in predane prostovoljke o očetu, ki plačuje drago nogometno šolo za svojega sina, položnice za osnovne življenjske dobrine pa prinaša na Karitas. Dogaja se celo, da se ljudje namerno ločijo, a vseeno živijo skupaj, da le ima mati status samohranilke, ki omogoča vir socialne pomoči.
Seveda so se take deviacije vedno dogajale in vedno se bodo. A v časih, ko je stiska med ljudmi v resnici velika, se bodo morale naše socialne službe, ki ljudem izdajajo ‘papirje’, bolj potruditi, da bomo kot družba solidarni do ljudi, ki v resnici ‘ne morejo, pa bi radi’, obenem pa povsem netolerantni do onih, ki ‘nočejo, a bi lahko’, ki pravzaprav izkoriščajo sistem socialnih pomoči.
Kako? Tako kot bi bilo prav. Biti blizu ljudem, jih poznati, prepoznavati in razločevati resnično stisko od navadnega izkoriščanja sistema. Dvigniti se iznad golih papirjev in preko realnosti oceniti situacijo in potem pomagati – onim, ki ‘ne morejo, pa bi radi’.
Od dajanja k učenju
Opažam, da se v nekaterih okoljih Karitas že dogaja izjemno pomemben premik od delovanja v smislu ‘tu smo, da vam razdelimo, kar so darovali dobri ljudje’ k ‘tu smo, da vam preko učenja pomagamo iz stiske’. To pa je naporna pot! A to je pot, ki edina pomaga, da človek lahko naredi preskok in se trajno izvleče iz stiske. Da se stiska ne nadaljuje v naslednje generacije. Ena od gospa iz Karitas mi je namreč rekla, da v njeni župnijski Karitas tri generacije hodijo po pomoč: babica, hči in vnukinja.
To je učil tudi Jezus, ki je nam je lepo pokazal njegov način dela z ubogimi (Mr 2, 1-12). V tem primeru s hudo bolnim človekom. Hromega, ki so ga v postelji skozi streho spustili k njemu, je najprej ozdravil (mu nudil takojšnjo pomoč), a že v isti sapi je od njega zahteval naj »vstane«. Povrnil mu je dostojanstvo. Ni mu rekel, naj počiva, češ, dolgo si bil bolan. Prav nič ga ni »crkljal«, pač pa mu je zraven še naročil naj »vzame svojo posteljo« (naj naredi kar more – tu, takoj in to kar je pri roki) in da »naj hodi«, da naj se razvija. Jezus ga je torej takoj opomnil, naj se loti dela, da je njegova odgovornost, da se razvija. Dobesedno: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov.«
Čestitke Karitas za ta premik in hvala za zgled.
Aleš Čerin
Članek je bil najprej objavljen na Časnik.si.
Aleš Čerin je oče, dedek, podjetnik, skavt, avtor bloga Preprostost.si, sodelavec društva Družina in življenje.
