Foto: Katja Uran
Pretekli teden sva se z mojim dobrim prijateljem znova pogovarjala o temi, ki me že precej mesecev zelo zaposluje. O Ukrajini, namreč. Seveda je beseda slejkoprej nanesla na Vladimirja Putina, o katerem ni nobena skrivnost, da mi gre močno na živce. Prijatelj me je prijazno opomnil, češ, možakar, počne pri zahodnih sosedih samo tisto, kar delajo Američani marsikje po svetu. Pa še žrtev je bistveno manj kot ob ameriškem »uvažanju demokracije«. Denimo v Irak.
Kaj sem hotel drugega, kot da sem sklonil glavo in prikimal, da je to res. Ko me je prijatelj povsem logično pobaral, zakaj potem nisem enako kot do ruskega psevdocarja kritičen do njegovega ameriškega kolega, sem mu lahko odvrnil le: Zato. Ker bom nekomu, ki pogreva postano dediščino boljševizma, kar Putin po mojem vsekakor počne, vedno neskončno manj naklonjen kot predstavnikom tistega, kar je nekoč bil »svobodni svet«. Kajpak prijatelja odgovor ni zadovoljil. Nato sem mu pojasnil, kako je do tega prišlo. Zaradi varovanja osebnih podatkov moram žal večino konverzacije izpustiti. Povem lahko le, da se mi je, ko sem bil še precej majhen in so me silno navdušili prizori s križevega pota blizu cerkve, v kateri sem bil nekaj let prej krščen, precej vtisnilo v spomin, ko so mi doma svetovali, naj tistih križev raje ne rišem v vrtcu, predvsem pa naj jih ne kažem vzgojiteljicam.
Da se je omenjeno zgodilo v državi, ki se je imenovala Jugoslavija in ki je prisegala na socializem in na bratstvo in enotnost, je, kot je že čudno, ob nekaterih drugih pojavih za vselej zaznamovalo moj odnos do Jugoslavije, do socializma in do bratstva in enotnosti. Kot rad rečem, sem pri devetih postal desničar. No, takrat mogoče temu nisem tako rekel. Pod to zadevo sem si predstavljal predvsem, da sem katoličan in da hodim v cerkev. Dandanes in že dolgo kakopak vem, da veliko, če ne večina desničarjev cerkve še ni videla od znotraj. In da čisto nikjer ne piše, da bi morali biti tisti, ki hodijo v cerkev, desničarji. Ampak kljub vsem pretresom zadnjih sedemindvajsetih let še vedno zahajam v cerkev in se imam še vedno za desničarja.
Ko sem vse to zrecitiral, mi je prijatelj rekel, da mi gotovo nihče ne bi nič rekel, če bi v vrtcu risal križe, če pa bi mi že, to nikakor ni razlog za obrat na desno. Najpozneje tedaj sem povišal glas. Zabrusil sem mu, da spoštujem njegove razloge, zaradi katerih je on postal levičar, a moja izkušnja je nespremenljiva. Čeprav sem s svojimi besedami mislil resno, je vprašanje, ali sem govoril resnico.
Seveda smo vsi navajeni, da živijo ob nas ljudje, katerih nazori in izkušnje so bistveno drugačni od naših. Lahko bi celo rekli, da smo v Sloveniji, polagoma pa tudi po vsej Evropi, »čudaki« mi, ki hodimo v cerkev. Vendar vedeti za obstoj drugače mislečih in slednjega sprejemati za dejstvo, še ne pomeni, da njihove poglede in njihova življenjska spoznanja jemljemo resno. Velikokrat nas ravno dejstvo, da veljamo za »čudake«, utrjuje v dojemanju lastnih vrednotenj in običajev kot edinih pravilnih in možnih. Skočiti v izkušnjo drugega je zato izjemno težak skok, a nujen, če naj Slovenke in Slovenci pridemo vsaj malo bliže drug drugemu.
Ker je skok tako zahteven, so tisti, ki jim je uspel in jim uspeva, radi padli in padajo v drugačno past. S sočlovekovimi izkušnjami in pogledi so se poistovetili do te mere, da so na obrobje potisnili svoje lastne. Ob površnem poslušanju se človeku zazdi, kot bi takšno pot ubiral celo papež Frančišek.
V Sloveniji kaj takega ni ne potrebno ne zaželeno. Dovolj je, če resno vzamemo, da nekaterim našim sodržavljankam in sodržavljanom veliko pomeni dedek Mraz, Miklavž in Božiček pa malo ali nič. Tak skok bo povsem dovolj. Če bi se ob tem Miklavžu in Božičku sami odrekli in se delali, da je dedek Mraz dovolj tudi nam, bi osiromašili sebe in druge.
Aleš Maver
Aleš Maver je zaposlen na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Njegove kolumne zasledimo na spletnem portalu Časnik in v drugih medijih. Znan je tudi kot predavatelj.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
