Koliko misli se mi utrne ob naslovu!
Kljub temu, da imajo kakšni ljudje »najboljši« občutek, kadar za čim manj moči, časa, denarja, dobijo največ, verjamem, da večini ljudi veliko pomeni, da delamo pošteno (in pravzaprav tako dobimo največ: mir v srcu!), da solidno poskrbimo zase in za svoje bližnje, večina se gotovo zaveda tudi tega, da nas delo oblikuje kot ljudi, osebnosti, nam daje moč, samozavest in dostojanstvo.
Kaj dela tisti, ki ne more delati? Kaj tak človek lahko da drugim?
Ob poslanici socialnega tedna takoj pomislim na ljudi, ki ne morejo delati fizično, ki ne morejo zase poskrbeti niti v vseh osnovnih potrebah. Koliko ljudi si želi, da bi nikoli ne bili nepokretni, da nikoli ne bi nihče skrbel zanje, da jih nikoli nihče ne bi negoval, hranil … Koliko ljudem se zdi, da izgubi njihovo življenje smisel, če/ker ne delajo. S tem, da bomo verjetno nekoč odvisni tudi od pomoči drugih, se vsaj miselno gotovo ustavi marsikdo od nas, nekatere pa bolezni ali poškodbe prisilijo v to odvisnost že v mladih letih.
Ob tem se rada spomnim na neko mlado slepo bolnico na oddelku, kjer sem včasih delala! Še po mnogih letih jo v duhu vidim sedeti na postelji, v roki ima kvačko in v njenem naročju nastaja ogromen pled, morda šal … z lepim barvnim vzorcem! Ja, barve je menjala in to brez napak!
Ker sem se sama pred nekaj leti precej od blizu srečala z zelo bolnimi in umirajočimi ljudmi, sem te misli in občutja doživljala zelo od blizu. Spoznavala sem, da ima vsako življenjsko stanje svojo vrednost. Ljudje, ki zase ne morejo poskrbeti, imajo drugačno delo. Nekateri zelo veliko molijo. Nekateri raje govorijo o »pozitivni energiji«. 🙂 Nekateri predvsem sprejemajo svoje življenje, prijazno in hvaležno sprejemajo pomoč drugih in s tem pomagajo tudi tistim, ki zanje skrbijo.
Eni in drugi
Dejstvo je, da mnogi od nas ne bi imeli dela, če ne bi bilo »nasprotne strani« – bolnikov, šolarjev, starih betežnih ljudi … Dejstvo je, da vsi pomagamo sebi in drugemu. Tako nepokreten človek, ki potrebuje pomoč, v resnici pomaga tudi negovalcu! Pomaga mu, da ima službo kot tako (mogoče uradno, za denar) in pomaga mu, da raste kot človek. Če pa je ta človek prijazen, pa svojemu »negovalcu« sploh veliko daje – oz. lahko razmišljamo, kdo daje več, tisti, ki je prijazen, ali tisti, ki ni! Na poti zorenja nas preizkušnje oblikujejo, nam pomagajo zoreti, nas po/človečijo. Tudi »težki primeri« (neprijazni bolniki in stari godrnjavi ljudje, »nevzgojeni« šolarji, klošarji, vseh vrst zasvojenci, razni skrajneži in pretiranci …) so včasih trda šola za »učitelja«, vendar le skozi življenje, ki se daje prav tako, kot za posameznika je, rastemo. Mogoče (upam!) postajamo biseri! Ne s pretirano in lažno in klečeplazno potrpežljivostjo, a vendar brez zdrave potrpežljivosti v življenju ne gre.
Ena stara gospa mi večkrat reče: Kaj je človek na tem sveti …? In zrecitira dolgo pesem! Ja, »komaj je začel živeti, proti grobu že hiti«. Kako neizmerno blizu mi je hospicarsko geslo: Ne dodajati praznih dni življenju, pač pa dni napolniti z življenjem … Gre za to, da bi polno živeli.
Polno živeli svoje življenje. Danes. Jutri. Ne vemo, kaj bo jutri. Mogoče ne bomo mogli sami narediti niti osnovnih stvari, mogoče jutri ne, potem pa spet, mogoče nikoli več, ampak naj bo tako ali tako, vendar v vsakem primeru napolnjujmo svoje dni z resnično vrednim!
Delo za preživetje … delam za denar?
Denar nujno potrebujemo … Vsak ga. Marsikdo s svojo plačo ne zasluži dovolj za dostojno življenje. Zavedati se moramo, da to, koliko kdo zasluži, mnogokrat nič ne pove o tem, ali je dober delavec ali ne. Niti o tem, ali ima odgovorno delo ali ne. Točke! Ja! Že pred mnogimi leti, ko sem delala v bolnišnici, me je prizadelo, ko je na mojem plačilnem listu ob odgovornosti pisalo: 0 točk! Kako: nič točk? Medicinska sestra brez odgovornosti? Medtem ko so takrat administratorke v isti bolnišnici imele točke na odgovornost! Ja, one so obračunavale »bolnike«, sestre pa ne 😉
Kakorkoli: vsak je dolžan dobro delati – ne glede na to, ali je pravično plačan ali ne. Boriti se za pravično plačilo ja, ampak ne pa šlampasto delati – če ni pravičnega plačila.
Jezusova prilika: Delavci v vinogradu, eden pride kmalu, drugi kasneje, na koncu so dobili vsi enako plačilo. Šlo je za dogovor. Če je tisti, ki je prišel na delo šele proti koncu delovnega dne in dobil enako plačilo kot tisti, ki so delali ves dan, se nam lahko zdi krivično – vendar prilika ne pove, zakaj je prišel delat šele na večer … Mogoče prej ni mogel … V osnovi gre za to, da mu je šef obljubil določeno plačilo – in to je pravično v odnosu do posameznika, ki potrebuje »dnevnino« za preživetje enega dne. V resnici naj bi vsak dobil toliko, da more dostojno pre/živeti. Naj bi seveda to ne bilo podpiranje lenobe, če nekdo pride delat šele proti koncu službe (dneva), pa bi lahko že prej … a imejmo usmiljenje v srcu za tiste, ki si niso uspeli sami dovolj prislužiti.
Če se gremo veliko pravičnost, lahko postanemo neusmiljeni do ljudi, ki resnično ne morejo poskrbeti sami zase ali ki ne morejo zaslužiti dovolj za celo družino. Včasih kdo reče, da država preživlja velike družine. Take opazke lahko kar zelo zabolijo. Potem so tu bolniki, ki jim »država« pomaga pri zdravljenju. Človeško je to, da si pomagamo med seboj in da se nam zdi normalno, da tisti, ki je »v potrebi«, dobi več, četudi ni več delal.
Prostovoljstvo, brezposelnost in preživetje
Zelo podpiram prostovoljstvo, vem pa, da ne more biti človek kar naprej prostovoljec – sploh pa, če sicer nima vira preživetja. Zato se meni zdi, da bi bile lahko kakšne prostovoljske službe prave službe, zelo bi spodbujala to, da bi brezposelni ljudje dobili kakšno delo, s katerim bi potem zares zaslužili svojo podporo (potem bi bila plača in ne podpora). Tako sem razmišljala ob žledu, ki je pred nekaj leti naredil veliko škodo po naših gozdovih: da bi brezposelne, ki zmorejo fizično delo, poslali na delo v gozdove in bi tako zares zaslužili več kot le podporo države, poleg tega bi bili bolj zdravi in tudi občutek, da delajo nekaj koristnega, jim bi dobro del.
Večkrat sem čutila ob bolnikih v bolnišnicah pa ob starih ljudeh po svojih domovih in domovih za stare, kako zelo potrebujejo človeško bližino. Stare in dementne ljudi je včasih strah, ne znajdejo se v okolju, mogoče zaradi motenj spomina, lahko preprosto ob menjavi okolja ali v akutni fazi bolezni. Zdravstveno osebje se včasih res ne zmore dovolj posvetiti posameznikom, jim kakšnih njim nerazumljivih stvari pojasniti, jih čisto preprosto spremljati v njihovem vsakdanu. Kolikokrat sem že videla, kako je lahko star človek kot dojenček – kot bi se vrnil v dobo dojenčka! Dobro mu je, če je sit, suh, če ga ni strah. Lepo mu je, če je kdo z njim in ga povezuje s svetom, ki ga vse manj razume … čuti (zaznava), se prepušča, zaupa.
Ob mojem očetu, ki so ga v bolnišnici privezali, ker je bil zmeden, mi je bilo zelo težko in kasneje sem še veliko razmišljala o tem.
Lahko bi med brezposelnimi ljudmi in sploh med iskalci zaposlitve našli marsikoga, ki lahko sploh ni zdravstveni delavec, je pa rad z ljudmi in zna in želi komunicirati z njimi. Te ljudi bi preprosto zaposlili kot spremljevalce teh bolnikov, na različnih lokacijah, še in še bi bili potrebni! Marsikomu ne bi bilo potrebno dajati pomirjeval, uspaval, antidepresivov, če bi imel človeka ob sebi! Tako bi zdravstvo lahko prihranilo denar na drug način – manj zdravil, manj komplikacij ob in po posegih, boljše vzdušje v ustanovah, ker bi vse strani bolj vedele, kako in kaj.
Tako bi si človek sam prislužil denar in ne bi bil poniževan s podporo ali celo brez nje.
Podpore lahko ponižujejo
Res, podpore marsikoga ponižajo. Ob ljudeh, ki prosijo na cesti, se sama mnogokrat vprašam, če bi jaz šla prosit … Srčno upam, da se mi ne bo treba obrniti nikoli ne nebližnje ljudi. Sicer je videti, da kakšni ljudje niso tozadevno preobčutljivi … ali pa so svojo človeško občutljivost zakopali – kot jo moramo marsikdaj, da preživimo – npr. tudi ko smo na tak ali drugačen način razgaljeni pri zdravniku, odvetniku, socialnem delavcu …, ki je grob in brez občutka za intimo.
Sama sem mama velike družine in nam (je) pripada(l) otroški dodatek. Ni prijetno dobiti kakršnekoli podpore, če je očitana (tebe država preživlja!) ali pa vržena kot »kost psu« (pa še psu mnogi nikoli ne vržejo hrane, ampak dajo zelo ljubeče!) V sebi razvij(aj)mo čut za to, da delamo, kolikor lahko (pa ne za vsako ceno in ne pretiravajmo, kot da se bo svet podrl, če ne bomo imeli vsega, kar imajo sosedje), da se veselimo, da (ker) lahko delamo, pa da imamo sočutje za tiste, ki sami ne morejo zase dovolj zaslužiti …
Ana Kos
Prispevek je bil najprej objavljen na blogu Sol zemlje.
Ana Kos: Sem žena, mama desetih otrok, službo medicinske sestre sem pustila že zdavnaj in ostala doma pri otrocih. Ob petem otroku sem doštudirala za učiteljico kot študentka ob delu. Pred leti sem nekaj let občasno delala v hiši hospica. Sem tudi katehistinja. Tista, ki želi, da otroci (in njihovi starši) spoznajo, da je Bog z nami vsak trenutek, in da smo odgovorni za svet, v katerem smo. Vse to so dokaj »nevidna« dela, ampak večina dreves ima korenine skrite, so nevidne, ampak nujne.
