Pred kratkim sem zapisala par besed ob Lincolnovi misli: Noben zakon mi ne more dovoliti, da delam tisto, kar je narobe. Dejstvo je, da imamo lahko “pametne” ali pa “neumne” zakone, mi pa moremo – in smo dolžni – delati tako, kot nam narekuje pamet in kot nam svetuje vest. In naj bodo šolski zakoni taki ali drugačni, učiteljem ne morejo vzeti možnosti, da so dobri kot učitelji in da so dobri kot ljudje!
Danes, ko sem se vrnila iz šole, s pogovorne ure, sem čutila veliko hvaležnost, da imamo tudi dobre učitelje, take učitelje, ki imajo srčne vrednote, ki jim res ni vseeno, kako je z učenci, čutijo z njimi, z njimi so tudi v stiskah.
Ko sem šla po širokem stopnišču in potem po dolgem svetlem dolgem hodniku, srečevala dijake in profesorje (bil je ravno odmor), sem se spomnila na film Razredni sovražnik. Uživala sem v vzdušju šole. Bilo je čutiti tako spokojno. Hvaležno sem opazovala profesorje, ki so bili tam, zavzeti s svojim delom.
O kako se spominjam nekega roditeljskega sestanka, razredničarka ga je sklicala zaradi hudih kršitev discipline in šolskega dela. Koliko časa posveča dijakom, tudi tistim “neperspektivnim”, tudi “hinavskim”, tudi “nesramnim” (ne, ni uporabila teh izrazov ona!), na tistem sestanku smo bili več kot 3 ure, za vse nas je imela čas. Ne samo čas, imela je srce.
Dijakom je kot mama. Razume jih, včasih jih zagovarja, včasih išče poti med nekaterimi profesorji in dijaki.
Tudi s svojo osebno zgodbo jih spodbuja, povedala recimo je svojo zgodbo o krivici, ki jo je doletela kot dijakinjo. Krivice niso vedno tiste, ki bi človeku vzele možnosti! Včasih dajo celo nov zalet. Če se nekomu zgodi krivica, ni potrebno zato “krivca razbiti”. In ponavadi so stvari, za katere se res trudimo, še posebej dragocene.
Njo je sicer doletela krivica, toda kasneje je bilo absolutno jasno, kaj ona zmore. Tako s svojim zgledom spodbuja učence k zavzetemu delu, k točnosti, k odgovornosti. Opozarja jih tudi na odgovornost, ki jo bodo imeli potem enkrat v svojih službah.
Pred kratkim nam je na roditeljskem sestanku v osnovni šoli učiteljica razložila, zakaj so spremenjena imena nekaterih predmetov. Na to sem bila posebej pozorna, ker sem ravno pred tem slišala komentarje, da so zdaj v šoli pometali stran vzgojo še pri teh predmetih, kjer je sploh še bila. V šoli namreč nimamo več likovne, glasbene in športne vzgoje, temveč likovno in glasbeno umetnost ter šport.
No, učiteljica na roditeljskem sestanku nam je rekla, da so ti predmeti preimenovani zaradi tega, ker v šoli mora biti tudi vzgoja – in to ne samo pri teh treh šolskih predmetih, temveč povsod! Potem je učiteljica govorila o svojih učencih, hkrati je omenila tudi vzgojo svojih lastnih otrok. Čutila sem, kako zares dela tako z vsemi otroki, tako s svojimi doma kot s temi v svoji “službi”. Govorila je o jasnih mejah, zahtevah, o doslednosti …, o vsem tem, s čimer se verjetno marsikdo od nas ukvarja v svoji družini, morda tudi sam pri sebi.
Bila sem očarana. Dobila sem jasno misel, da je šola toliko dobra, kot so v njej dobri učitelji. Dobila sem občutek, da vendar morem zaupati! Res: velikokrat sem imela ob kakšnih težavah v šoli težak občutek, ampak zdaj sem videla spet eno učiteljico, ki je resnično zavzeta za svoje učence – in kaj še hočem boljšega?
In tako sem pomislila, da dokler srečujem take učitelje, lahko zaupam šoli, lahko zaupam učiteljem. Taki učitelji pa vedno bodo. Ne vsi. Ampak posamezniki bodo!
Objavljeno na blogu Ane Kos – Od srca do srca.
Foto: Facebook profil avtorice
