Človek ima dve ušesi in samo ena usta!
Dialog! Kako si vsi želimo biti slišani … in vendar – kolikokrat ne znamo prisluhniti, slišati drugega …
Zanimiva je misel, da ima človek dve ušesi in samo ena usta, da bi več poslušal kot govoril!
In vendar je nujno tudi govoriti – kajti “med vrsticami” mnogokrat ne znamo pravilno prebrati, pravilno slišati.
Potrebno se je naučiti znati povedati svoje misli in znati slišati sočloveka, prisluhniti mu …
Mnogokrat se “dajemo” med seboj zaradi nepomembnih ali ne zelo pomembnih stvari, potem nam pa zmanjkuje časa za življenje samo, za polno življenje. Za življenje v sožitju.
V želji po dialogu se pogovarjam z različnimi ljudmi in res želim slišati tudi drugo stran.
Prisluhniti drugače mislečim, tudi drugače verujočim
Pred kratkim sem začela ponovno brati biografsko zgodbo o papežu Janezu XXXII. Od malega je “treniral” zdravo poslušnost, ponižnost in vedno se je trudil, da si druge ljudi res slišal. Tudi ko je živel v Bolgariji, Turčiji, Grčiji, torej v nekatoliškem okolju, je vedno prisluhnil drugače mislečim – in tudi “drugače verujočim”.
Prav tako je kontaktiral z oblastjo, s politiki, tudi kasneje, ko je bil nuncij v Franciji. Ko so ljudje stavkali, se je pozanimal, če je stavka pravična. Pravico je vedno podprl – in prosil in molil za svoje uboge ovčice – hotel je biti resnično dobri pastir, dober oče vsem ljudem, ki so mu bili zaupani … slednjič kot papež ljudem vsega sveta. tako je čutil in za to je res delal.
Obiskoval je otroke v bolnišnici, obiskal je “najhujše” kriminalce v zaporu (jim govoril o božji ljubezni), pogostil je rimske smetarje … Dal jim je vedeti, kako so pomembni in kako je njihovo delo potrebno …
In kot človek, ki si je že kot otrok in vse življenje želel biti samo preprost vaški župnik, je kot papež prisluhnil “Glasu” v sebi – in “organiziral” koncil – kajti hotel je v Cerkvi in sploh v svetu zasejati najboljše seme!
Pri tem je prisluhnil kritikam, tistim, ki so mislili drugače kot on, vedno je iskal dobra zrna.
Biti kristjan je – imeti rad!
Podobno čutim tudi sama: iskati dobro! Sejati in pomagati, da vzklijejo in rastejo dobra semena. To skušam živeti na svojih področjih.
Zavedam se, da delamo vsak dan nove stopinje. Vsak dan na novo odkrivamo, kaj je res dobro. Dobro je tisto, kar je res v ljubezni.
Učim se prisluhniti svojim doma.
Kot katehistinja skušam slišati otroke, ki so mi zaupani, in njihove družine.
Jezus je Bog ljubezni. Biti kristjan ne pomeni predvsem biti vsako nedeljo pri maši in se držati cerkvenih zapovedi. Biti kristjan je pravzaprav – imeti rad – kot nam naroča Jezus: Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj …
Boga spraviti iz cerkve!
V nekem trenutku sem začutila, da je potrebno Boga “spraviti ven” iz cerkva!
Namreč: po eni strani mnogi ljudje ne grejo v cerkev – so stran od Boga, ki je “zaprt” tam notri. Torej je potrebno Boga spraviti ven iz cerkva, med ljudi … da bodo vedeli, da je povsod z njimi! Da so kjerkoli in stalno (lahko) z Njim povezani!
Pomagati ljudem, da morejo vstopiti v dialog z Bogom, s svojim Stvarnikom, ljubečim Očetom – kjerkoli, kadarkoli. Pomagati vzpostaviti ta dialog … da bi mogli slišati Boga v srcu … Emanuel = Bog je z nami. Naj bo Bog med nami!
Sprava je dialog.
Sama kot potomka domobranskih družin še kako poznam, kar so nas učili v šoli … ampak poznam tudi to, česar nas tam niso učili … Skušam “drugi strani” pomagati videti tudi “čez”. Tako sem svetovala večkrat ljudem, naj berejo Petrička, pa Skriti spomin Angele Vode in še marsikaj. Ko sem dobila nekoč odgovor, da bo N. prebrala Skriti spomin takoj, ko bom jaz spomine partizana Ladislava Brata – Kijeva V metežu, sem si izposodila to knjigo in jo prebrala. Zato, ker želim, da je med nami dialog. Ker želim, da se zavemo, da smo ljudje, samo ljudje, v dobrem in slabem … in da so mnoge odločitve, dobre in slabe, da, tudi slabe, tako zelo človeške – zaradi omejenega pogleda, zaradi nezanesljivih in nepreverjenih informacij, mnogokrat napačnih, pa tudi zaradi strahu (saj še danes recimo v zvezi s sirijskimi begunci mnogokrat ne vemo natančno, kaj je sploh res res!! kako bi recimo lahko v 2. sv. vojni natančno vedel, kaj je resnično pravilno, ali je samo nekaj pravilno?? tudi mi danes ne bi smeli biti vzvišeni nad našimi predniki; niti nad njihovimi slabimi odločitvami; biti vzvišen, “pravičen” je pravzaprav farizejska drža) … In mnogokrat smo v iskanju “manjšega zla”, zle so pa večkrat prav vse možne poti … No, zlo ni tisto, kar je v ljubezni … Ampak vse se more sprevreči v manj ljubezni … v omejeno ljubezen (kar ni ljubezen), v zaletavost, v fanatizem, v trdoto, v prepuščanje, da nas drugi vodijo. Vse … če dan za dnem ne skušamo biti pristni v ljubezni …
Sama sem poslušala, da so moji predniki izdajalci … Zavedam se, kako težko je gotovo pri srcu človeku, ki je vse življenje gojil ponos zaradi svojega sorodnika, ki je bil morda partizanski junak, heroj – kako bi zdaj z lahkim srcem priznal, da je pravzaprav bil morda – zločinec, če je recimo sodeloval v povojnih pobojih ali se okoriščal s premoženjem “odpisanih” itd.
Sprava ni zamah s čarobno paličico. Sprava je dialog med nami. Tudi vseposvojitev je kamenček v mozaiku, morda mnogo kamenčkov. Ugotovitev, da smo taki in drugačni … ampak moremo se truditi za to, da najdemo vsaj kaj skupnega … kaj povezujočega. Moremo najti to, da smo v prvi vrsti ljudje. Bolj ali manj podobni, v mnogih stvareh podobno čuteči, sorodni.
…
Holokavst, genocid, vseh vrst nestrpnosti in nasilje izhajajo iz tega, ko človek ne sliši človeka. Ko ga ne sprejme kot človeka.
Iz knjige Orhanova dediščina: “Vse, kar imamo kljub zanikanju svoje preteklosti, je spominjanje. Tišina je sovražnik pravice /…/ Gre za to, da Turčija prizna genocid. Tragedije ne moreš preboleti, dokler storilec zanika, da se je zgodila. Zato so zgodbe prič tako zelo pomembne.”
Vsak človek je vreden!!
Še eno področje mi je zelo blizu. Bolniki in umirajoči in njihovi svojci. Zadnja leta sem imela milost, da sem smela biti precej z bolniki in jih spremljati v hudem obdobju, tudi v zadnjih trenutkih življenja. Letos poleti sem bila tako tudi ob svojem očetu, prve dni v bolnišnici, potem – res milost! – doma.
Kako jasno sem spoznavala, kako je strašno, če je človek star in betežen in morda dementen … in ni človeka, ki bi skušal z njim vzpostaviti resničen dialog. Takega, da bi se človek zavedal, da je sicer bolan, zmeden, nemočen, toda kljub vsemu vreden!
Presunilo me je, ko mi je moj oče rekel: “Eno staro revše sem.”
Biti star in nemočem samo po sebi še ne pomeni, da človek nima vrednosti.
Morda res ni več upanja na ozdravljenje, morda ni več upanja, da se bo spomin vrnil, morda res za državo ni več perspektiven kader! Toda! Vsak človek je vreden!!
Imam izkušnje, kako se včasih res prav milo odzove dementen človek – če smo z njim dobri!
Spoznala sem, kako nujno je poskrbeti za stare ljudi! Ne nujno v to smer, da bi še in še in še živeli, če jim ne moremo pomagati k ozdravljenju oz. h kvalitetnemu življenju.
Pač pa: pomagati, da se morejo čutiti vredne, da živijo. Dokler jim je dano. Da so vredni pozornega pogleda, prisluhnjenja. Da so vredni tega, da čutijo “dom”, da se jim omogoča “dom”, kolikor je le mogoče.
Nujno bi bilo omogočati starim ljudem, ki želijo biti doma, da so doma – in da imajo pomoč na domu, kolikor je potrebujejo. Da živijo doma, da umirajo in umrejo doma.
Kako rada se spomnim raznih drobnih dejanj, ki smo jih recimo podarili ljudem v hospicu in tudi teh mojemu atu.
….
Ljubezen je največ, kar more biti med nami! Je mnogo več kot le čustvo.
Skloniti se k pomoči potrebnemu ni samoponiževanje.
Če se trudimo za pristen dialog z drugimi, bomo v najboljšem dialogu, v najlepšem sožitju tudi sami s seboj …
Objavljeno na blogu Sol zemlje (Ana Kos).
Foto: Facebook profil Ane Kos
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
