Socialni teden letos nosi naslov: Kdo daje, kdo prejema? Dogodki v njem pa se bodo zvrstili na temo medgeneracijskega sodelovanja. V tem prispevku razmišljam o prenašanju porodnih zgodb in zgodb o zgodnjem materinstvu med rodovi.
“Če želite razumeti katerokoli žensko, jo morate najprej povprašati o njeni materi in ji nato pozorno prisluhniti. Zgodbe o živežu kažejo močno vez. Koprneče tišine razodevajo nezaključene zgodbe. Več podrobnosti kot ve hči o življenju svoje matere – brez pomislekov in jadikovanja -, močnejša je.” (Anita Diamant, Rdeči šotor)
V pripravo na porod in starševstvo po mojem mnenju spada tudi odkrivanje in razumevanje materine porodne zgodbe. Kako je rojevala vaša mama? Kaj se je dogajalo na vašem porodu? Koliko možnosti imate, da to izveste? Koliko je še ustnega izročila, ki se prenaša iz mater na hčerke?
Zelo močno obžalujem, da v času življenja moje stare mame nisem nikoli iz prve roke slišala, kakšna sta bila njena dva poroda. Zelo zanimivo se mi namreč zdi, da sta se še moj stric in moja mama pred dobre pol stoletja rodila doma, medtem ko je bilo normalno, da je moja mama vse štiri otroke rodila v porodnišnici. Ko sem pri drugem otroku želela domov že prvi dan po porodu, me je vsa prestrašena klicala, naj vendar še ostanem na varnem. Na varnem pred čim? Medicinski pogled na porod in argumenti za porodnišnični porod so mi povsem jasni. Toda kako so lahko prepričanje, da je porodnišnica edini pravi kraj za porod, tako globoko vcepili v naše mišljenje? Zakaj se je moja stara mama tako z lahkoto odločila ostati doma in poklicati babico, mama pa še pomislila ni na to možnost?
S tem, ko smo prekinili stike med generacijami, se je prekinil tudi neposreden prenos izročila med ženskimi rodovi o porodu, dojenju, negi žensk v občutljivih obdobjih življenja – v času menarhe, v rodni dobi, v menopavzi. Po zaslugi etnologinje dr. Irene Rožman imamo o porodu v preteklosti knjigo Peč se je podrla: kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju. Marsikakšen drobec iz knjige nas bi verjetno presenetil.
Že samo pripovedovanje lahko umije marsikatero rano, nam razjasni naše lastne težnje in nam odpre nove možnosti. Ob sebi potrebujemo ženske, matere, od katerih se lahko učimo.
“Mati mora imeti mater, ko je mati svojim otrokom. Čeprav ima ženska neodtujljivo duhovno in telesno vez s svojim otrokom, v svetu instiktivne divje ženske ne postane kar takoj in sama od sebe popolno oblikovana zemeljska mati. Blagoslovi divje narave so nekoč prehajali skozi roke in besede žensk, ki so negovale mlade matere. Zlasti prvesnice imajo v sebi mater-otroka, ne kakšno izkušeno staro babo. Mati-otrok je vseh starosti, lahko jih ima osemnajst ali štirideset. Vsaka nova mati začne kot mati otrok. Dovolj je stara, da ima otroke, poleg tega ima tudi dobre in pravilno usmerjene instinkte, vendar potrebuje materinskost starejše ženske ali žensk, ki jo spodbujajo, opogumljajo in podpirajo v materinski skrbi za otroka. Starejše ženske so bile skrinje instiktivnega znanja in vedenja, ki so ga predajale mladim materam. Običajno so ga predajale besedno, a tudi drugače. Zapletena sporočila o tem, kaj in kako je treba narediti, je moč poslati že s pogledom, z dotikom dlani, s šepetom ali z naklonjenim objemom. Instiktivno sebstvo vedno blagoslavlja novinke in jim pomaga. Tako je med zdravimi bitji in med zdravimi ljudmi. Mati-otrok prestopi v krog zrelih mater, kjer je sprejmejo s šalami, z darovi in zgodbami. (Clarissa Pinkola Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi)
Poskusimo najti take ženske – v svoji materi, sestrah, tetah, prijateljicah in novih poznanstvih, ki se bodo spletla v obporodnem obdobju -, ki nam bodo pomagale razviti našo materinskost. Zato imam za vse nas nalogo:
NALOGA ZA NAŠE MAME, BABICE, TETE, SESTRE, SESTRIČNE, PRIJATELJICE:
Kaj potrebujemo:
snemalnik, če intervjuvana oseba dovoli snemanje zgodbe in če želite zapisati pripovedovano zgodbo;
Namen:
ozavestiti družinske porode in zgodbe zgodnjega starševstva, saj so lahko vplivali na naša prepričanja o porodu in naše doživljanje poroda
Navodila:
v tihem, mirnem kotičku, ko lahko dobite njeno pozornost, svojo mamo, babico, teto,… vprašajte naslednja vprašanja:
• kako je bilo, ko si bila noseča z menoj? (mojo materjo, s svojimi otroki) – fizično, psihično, glede odnosov, kaj si razmišljala
• kako si se počutila, ko si bila noseča?
• ali te je bilo česa strah, si se bala postati mama, česa te je bilo najbolj strah in kako si se soočala s svojimi strahovi?
• česa se spomniš od mojega rojstva?
• če bi morala definirati porod, kaj bi rekla? (Porod je….)
• kako je bilo v prvih dneh in tednih po porodu – kakšno je bilo tvoje zgodnje starševstvo?
• katera stvar, je bila po tvojem tvoja močna točka med nosečnostjo, porodom, v zgodnjem starševstvu?
• ali bi mi rada kaj svetovala?
Objavljeno na blogu Ane Pavec S teboj sem.
