Boris Pahor: Prisluhnite mi, ker sem človek
Z dojenčkom v naročju sem zrla v zaslon in skušala uvideti, kaj jih je tako vznemirilo. Marsikoga je prizadelo, da slavljencu Borisu Pahorju niso pustili do besede. Presenetilo me je, kako vztrajno je poskušal priti do možnosti govora (zvesto je ponavljal: »Samo minuto!«) in nato tudi prišel, tako da je meni nič tebi nič stopil pred mikrofon in spregovoril. Preprosto vedel je, da ne bo pomirjen, dokler ne bo povedal, kar mu je ležalo na srcu. In na srcu mu je seveda ležalo eno: ponovno se zavzeti za ohranjanje spomina in človekovega dostojanstva tistih, ki so tako kot on trpeli v taboriščih. Zaupal je in še zaupa, da bo sporočilo, če bo le povedano, slej ko prej prišlo do ušes in src ljudi. Morda bo ravno zaradi incidenta – ignorance udeležencev praznovanja – prišlo še prej.
Za Borisa Pahorja je koncentracijsko taborišče postalo njegova temeljna izkušnja življenja. Zarezala je v njegovo življenje, njegov tok, bistveno vplivala na njegovo samopodobo. Ne more je izvzeti iz svojega življenja, nanjo pozabiti, jo omalovaževati, izničiti ali zanemariti. Odkril pa je način, kako jo integrirati, vključiti, in to je s pisanjem in govorjenjem. Prepričana sem, da je v vseh teh letih po vojni na marsikaterem področju na novo pridobil zaupanje v ljudi. Saj sam pravi, da mu mladi ohranjajo upanje. A ko sem ga gledala na odru, takrat, majhnega, a vélikega stoletnika, sem začutila, kako s celim telesom verjame, da je bistveno vseeno odvisno od njega samega, da je ključno, da pove, kar mora, v kar ga silijo notranji vzvodi, ki so se postavili pred davnimi leti v nekropolskih kolibah.
Gotovo se vam bo zdelo pretirano in morda celo pohujševalno, če bom porod skušala primerjati z izkušnjo koncentracijskega taborišča. Pa vendar medikalizirani porod v zdravstvenih institucijah ima nekaj takšnih elementov – odtegovanje pijače in hrane, omejitev gibanja, odvzem avtonomije, pomanjkanje zasebnosti, posegi v telesno celovitost, pričakovanje ubogljivosti pred avtoriteto. Še več, porodna izkušnja nedvomno je temeljna izkušnja v življenju ženske, ki ima moč, da zareže v njeno življenje, preusmeri njeno pot, bistveno vpliva na njeno samopodobo.
Spomnim se pogovora s prijateljico, ki je imela izkušnjo carskega reza in sva raziskovali možnosti za njen drugi porod. Priznala mi je, kako si je po prvem porodu velikokrat pri sebi mislila – pa zakaj bi bil ta presneti porod tako pomemben? Saj so še druge stvari v življenju! Ana gotovo pretirava!
Tako ostaja vprašanje, zakaj bi bilo prav, da bi Borisu Pahorju dali besedo? Ali zato, ker je dočakal sto let? Ker je postal častni evropski državljan? Ker je slaven pisatelj? Ker je mislec, filozof? Ker je prestal izkušnjo koncentracijskega taborišča? Ali ker – je preprosto človek?
Vprašanje ostaja tudi, ali ženske dovolj govorimo o svojih porodnih izkušnjah? Jo kdaj napišemo? Podelimo? Povemo svojo resnico, pa naj bo taka ali drugačna? Podamo svoje védenje naprej, da se lahko drugi kaj naučijo iz nje? Postavimo kakšen spomenik, memorial v opomin zanamskim rodovom?
In Bog ne daj, da bi kdo zavijal z očmi, ker bo nekdo spet načel isto temo. Vse, kar se tiče človekovih pravic in dostojanstva, je pač treba ponavljati v nedogled, da se nas v desetletjih in stoletjih kaj zares prime. Zaupam, da se na koncu le česa naučimo.
Vabljeni na dogodek Socialnega tedna Moji porodi in česa sem se iz njih naučila, ki bo v sredo, 25. septembra 2013 ob 18. uri, predvidoma v dvorani Antonovega doma na Viču v Ljubljani.
Ana Pavec
Ana Pavec je mamica štirih sinov, žena, prevajalka, doula , spremljate jo lahko na spletni strani S TEBOJ SEM.
Ana Pavec je s Socialno akademijo posnela serijo videolekcij POROD MED JAVNIM IN ZASEBNIM.
