Jabolko ne pade daleč od drevesa! Ta ljudska modrost na preprost način opozarja, da se iz generacije na generacijo prenašajo lastnosti prednikov. Pri tem pa ne gre samo za genetski material, ampak tudi za vse tisto, kar se prenese ob skupnem življenju staršev in otrok.
Čeprav se z odraščanjem vse bolj povečuje vpliv »konkurenčnega« okolja in družbe, pa imajo vsaj glede osnovnih življenjskih vrednot (lahko) najmočnejši vpliv na otroka prav starši. Točneje: predniki – saj tudi mnogi stari starši lahko, posebno v prvih letih otrokovega življenja, veliko dodajo pri vzgoji in osebnostni rasti.
Dobra ilustracija tega so lahko številni primeri iz obdobja prve povojne (moje) generacije Slovenije, ki je leta 1945 samo zamenjala obliko totalitarizma. Ker je nastopila zelo ostra »svoboda«, je bilo treba zelo paziti na vsako besedo, kot je to lepo prikazano v filmu Moj ata socialistični kulak. Na en ali drug način smo to občutili vsi tedanji otroci, lahko tudi tako, da se tega še zavedali nismo …
Zaradi izrazite in vsesplošne indoktrinacije je bil tedaj zelo moten in prekinjen normalen način medsebojne komunikacije, tudi družinske. Starši so morali zato zelo paziti, kaj so se doma pogovarjali, saj je obstajala nevarnost, da bi majhni otroci (ki ozadja niti niso poznali) njihove besede ponovili izven doma, predvsem tudi v šoli, kar bi lahko resno ogrozilo stabilnost in varnost celotne družine (ilustracija: http://www.youtube.com/watch?v=p4dDrFAuEsI ).
Čeprav so bile v številnih slovenskih družinah še precej let po »osvoboditvi« prisotne hude čustvene bolečine (pri moji materi na primer zaradi povojnega poboja njenega brata), so jih morali strogo skrivati pred svojimi otroci. Na številna in vse bolj logična vprašanja so se morali (z)lagati ali pa molčati. Kako neumno se jim je moralo zdeti, ko so svojemu osnovnošolcu pomagali pri pisanju prostega spisa o »domačih izdajalcih«, ne da bi mu smeli povedati resnice (in s tem ogroziti njegovo kasnejšo kariero)! Meni je mama pošteno razkrila dejansko stanje šele, ko sem bil že v gimnaziji (ker mi je zaupala, da tega ne bom »govoril okrog«), mnogi moji sošolci pa so še naprej čutili veliko »črno luknjo« v preteklosti svoje družine. Znanka mi je pred nekaj leti, torej že v zrelih letih, povedala, da ji mama vse do svoje smrti (torej še tri desetletja po vojni) ni povedala, da so njeno sestro med vojno na grozovit način ubili domači »terenci«. To je zvedela šele po dejanski osvoboditvi 1991.
Neverjetno, kako močno so se lahko preproste besede resnice (in s tem tudi vrednote) vtisnile v otroško dušo tudi preko starih staršev! Od tistega, kar so mi ata (tedaj smo jih še »onikali«) povedali za pečjo ob dolgih zimskih večerih, sem si marsikaj zapomnil še do današnjih dni, saj je bilo tako presenetljivo drugače, kot v šoli (ali celo pri bolj previdnih starših). Da v »ranjki« avstro-ogrski monarhiji le ni bilo vse tako gnilo, kot so nas učili v šoli … Da predvojni tovarnarji niso bili vsi le »izkoriščevalci delavskega razreda«, ampak lahko tudi pravični in dobrotljivi … Da lahko v Ameriki človek s pridnostjo naravnost obogati … Da »tabeli« niso bili vsi zločinci … – več pa tudi ne: »Boš že še enkrat zvedel..« Pretiravali pa ata seveda tudi niso, čeprav mi je mama (veliko kasneje, na stara leta) zaupala, da so bili že pred vojno odločno proti komunizmu in da so vedno svarili, da lahko boljševistična revolucija privede – točno do tistega, do česar je kasneje res tudi pripeljala (množični poboji, dolgoletna diktatura). Toliko so bili pa ata že previdni, da so mi svoje vrednote prenašali previdno in do te mere, da niso ogrozili mojega nadaljnjega šolanja. Hvala vam, ata! Mislim, da vam je uspelo: imam vaše vrednote in jih bom skušal prenašati naprej.
Protiverska propaganda je skušala čim bolj otežiti prenos starih tradicionalnih vrednot na novo generacijo, čeprav je oblast vsaj za »navadno ljudstvo« dopuščala minimalno cerkveno dejavnost. Za vojaške in policijske osebe, uradnike, učitelje … pa je dobesedno prepovedala vse verske obrede in s tem seveda tudi prenos verske vzgoje na njihove potomce. Če bi dal oficir svojega otroka krstiti, bi gotovo izgubil službo in tudi učitelji si niso upali svojih otrok pošiljati k verouku. Tedaj pa so spet pogosto stari starši (bolj na skrivaj) priskočili na pomoč in svojim vnukom na nevsiljiv način pod kožo vgradili prepovedane vrednote. Marsikatera stara mama je radovednemu otroku vcepila vsaj osnove vere in mu s tem omogočila, da je kasneje v življenju lahko sam odkril Boga ter preskočil to črno luknjo v slovenski zgodovini. Nekateri so svoje vnučke celo dali na skrivaj krstiti, če so le poznali dovolj pogumnega duhovnika.
Starejši kot človek postaja, bolj se zaveda, kako veliko in na kako različne načine so mu predniki posredovali svoje vrednote in modrosti. Pogosto celo nekaj let po smrti ugotovimo, kako prav so imeli s kakšnimi stališči, za katere smo sprva misli, da so »brez veze«. Ker sem bil v zrelih letih dokaj zaposlen s poklicnimi, podjetniškimi in intelektualnimi aktivnostmi, kar nisem mogel sprejeti maminih predlogov, naj obdelujem vrt in sam pridelujem hrano za svojo družino … Sedaj pa vse bolj spoznavam, kako prav je imela in koliko prednosti ima samooskrba (zdrava hrana, prihranki, rekreacija …). Pa še več časa imam kot upokojenec … Upam, da vsaj iz nebes vidi, kako sem se popravil!
Pa še ena ilustracija, kako nam lahko predniki kaj sporočajo tudi še po svoji smrti. Ko sem letos malo bolj temeljito prenavljal našo hišo (zgrajeno pred 60 leti), sem med odstranjevanjem ometa naletel tudi na – aluminijast reliefni odlitek – Stalinove glave. Očitno jo je zazidal moj oče, čeprav bi bilo verjetno bolj varno, da bi se je znebil. Naj povem, da je bil vse prej kot simpatizer Stalina … pa vendar mi je njegovo sporočilo jasno: »Pred nekaj leti smo MORALI izobešati Stalina, kmalu nato pa je bilo to PREPOVEDANO … Jaz ga bom pa zanalašč tule zazidal … Saj se bodo časi spremenili … Morda ga bo tedaj našel moj sin … in videl, da nisem bil kar tako … da sem si tudi jaz kaj upal …« Razumem, ata!
Anton Tomažič na blogu Moy Blawg
