Če hočemo prav razumeti nekdanjo begunko iz Iraka Saro Bevc Jonan, sedanjo državljanko Slovenije, potem se moramo postaviti v njeno kožo, položaj in odločitev. Zelo zahtevna zadeva, saj njenega begunstva ne moremo ponoviti, lahko pa nam pomaga, da laže razumemo tiste Iračane, Sirce in druge prosilce za azil, ki so se, tako kot Sarini starši in Sara, odločili, da ostanejo pri nas. Tej odločitvi je botrovala Sarina mama, potem ko so jih tihotapci ljudi februarja 2003 pustili v Novi Gorici, rekoč: »Sedaj ste v Italiji.« Sprva so nameravali oditi v Nemčijo ali na Švedsko.
Sara v Sloveniji začela tako rekoč pri tleh
Sara, edinka, je v Bagdadu pustila zelo obetavno poklicno pot, saj se je po končanem študiju fizike zaposlila na fakulteti kot asistentka, je nameravala nadaljevati študij z dosego magistrskega in doktorskega naslova. V Sloveniji je začela tako rekoč pri tleh, saj se je po neuspešnem prizadevanju, da bi za svojo izobrazbo našla primerno delo, najprej zaposlila v proizvodnji. Tam in pozneje v drugih službah je izkusila, kako je v Sloveniji. Pri delu so jo tudi zapostavljali, žalili, skušali pridobiti, da bi delala nepošteno, a Saro to ni zlomilo niti premamilo. Vztrajala je, delala pošteno, se naučila zelo dobro slovenskega jezika, si kot prosilka za azil pridobila slovensko državljanstvo, ob tem pa iskala nove zase bolj primerne službe. Našla si je tudi prijatelje, ljudi, ki so jo, kot tudi starša, razumeli, jo sprejeli medse, ji pomagali pri iskanju stanovanja in drugače.
Kolo življenjske usode se ji je sčasoma zavrtelo drugače kot mnogim prosilcem za azil, ker je tudi sama vse naredila za to. Tako so jo vzgajali in učili doma, pa tudi v Kaldejski babilonski cerkvi, ki je prava Katoliška cerkev vzhodnega obreda. Da se je treba na moč potruditi, potem tudi Bog da svoj blagoslov. Sara je naredila prvo, doživela drugo, ob tem pa ni pozabila na ljudi, ki doživljajo podobno usodo, kot jo je ona sama. Danes pomaga prosilcem za azil s tem, da jih poučuje slovenščino in matematiko, jim svetuje v mnogih zadevah, prevaja iz arabščine, zna pa tudi kaldejsko in aramejsko.
Pri tem, da je zaživela v Sloveniji, ji je veliko pomagal tudi mož Boris, s katerim ima desetletno hčerko Marino.
»Sara, ti si prava Slovenka!« Kaj lepšega, kajne?!
Sara se danes počuti Slovenko, ima Slovenijo za svojo novo domovino, si ne želi nikamor drugam. Kadar ima domotožje po Iraku, vzame v roke iraško zemljo, ki ji jo je prinesel znanec. Tedaj potoči kakšno solzo, potem pa se še odločneje oprime novih načrtov, kaj še mora narediti v Sloveniji. Veliko tega si še želi, a moči so omejene: zahtevna služba, ostarela starša, hčerka, ljudje, potrebni pomoči …
Vse to in drugo smo izvedeli iz pogovora z njo 4. oktobra popoldne v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku, ki so ga v okviru 11. socialnega tedna z geslom Kdo sem? Kdo smo? pripravili Društvo sv. Jakoba Kamnik, Društvo Demos na Kamniškem in Socialna akademija, v imenu katerih so spregovorili in gostjo ter številne obiskovalce pozdravili dr. Marjeta Humar, mag. Igor Podbrežnik in Janko Korošec. Izjemno zgodbo, kateri je na koncu dvournega pogovora s Saro, ki ga je vodil Jožef Pavlič, dal piko na i eden izmed udeležencev srečanja: »Sara, ti si prava Slovenka!« Kaj lepšega, kajne?!
Povzeto po spletnem magazinu Časnik.
