Z ženo sva prvič skušala stopiti v dialog “davnega” leta 1997, dan preden je umrla princesa Diana…
Prvo in najpomembnejše vprašanje ob najinem prvem srečanju je bilo: “Kakšno musko pa poslušaš?” Njen odgovor je bil tedaj zame tisti “pravi”. Ker je odgovorila: “Parni Valjak”, sva se lahko podala na pot vseživljenjskega iskanja dialoga. Če bi bil odgovor “napačen” in bi odgovorila, da posluša “tehno” glasbo, bi bil začetek najine skupne poti morda pod resnim vprašajem. Pri najstnikih nikoli ne veš 🙂
Parni Valjak ni bila edina glasba s področja nekdanje Jugoslavije, ki sem jo v tistem času poslušal. Poslušal sem tudi Bijelo Dugme. In prav v njihovih besedilih je naša mati našla popoln opis tedanjega Benjamina: “Ti si zadnji romantik na ovom svijetu što se sporo kreče i čeka raj”… prevod verjetno ni potreben.
In kako Bog poskrbi za takšne “poslednje romantike”? V prejšnjih časih jim je pomagal tako, da so bili deležni enoletnega brezplačnega drila v JNA. Meni pa je v svoji ljubezni namenil ženo, ki me zna priklicati iz mojih sanjarjenj in mi pomaga živeti v “tukaj in zdaj”. Zanjo je prav poseben izraz moje ljubezni, če se zmorem npr. samoiniciativno in takoj pridružiti družinskemu dogajanju…
In tako je tudi dandanes prav to najino področje vsakodnevnega iskanja dialoga. Če torej tudi danes zame velja, da znam biti občasno preveč zasanjan, moja žena poskrbi za dobro mero uravnoteženosti. Ona je hitra. Zna misliti na tisoč podrobnosti.
Iskanje dialoga se zanjo začne s skrbjo za čisto konkretna opravila – otroci, šola, služba, dom – in z mojo pripravljenostjo, da se odpovem sebi, svojemu nenehnemu premišljevanju o službi, brskanju po telefonu, branju in sanjarjenju ter ji znam prisluhniti, z njo podeliti njene skrbi in ji tako preko dialoga “sprocesirati” nešteto podrobnosti dneva. Če pa sem ji pripravljen pomagati še s kakšnim preprostim gospodinjskim opravilom ji s tem sporočam, da mi je resnično mar zanjo, da mi je pomembno, kako se počuti in seveda, da cenim vse, kar počne za našo družino.
In šele zvečer; ko so najine tri princeske že v postelji in imava vse te podrobnosti “odkljukane”, lahko moja žena z menoj vstopi v “tisti pravi” dialog, v katerem se lahko posvetiva tudi globljim življenjskim vprašanjem; dialog, v katerem se ne bojiva drug drugemu pokazati kaj naju skrbi, straši, kje sva ga pogrnila… ; skratka dialog, v katerem drug pred drugim “izlijeva svojo dušo”…
Ta skok ven iz moje cone udobja, kjer se moram najprej posvetiti vsem podrobnostim, s katerimi se vsak dan ukvarja moja žena, od mene zahteva izdatno mero notranje moči in gotovosti kdo sem in k čemu sem v življenju poklican. Če teh stvari nimam razdelanih pri sebi vsak dan znova, potem se moje življenje raztreseno vrti od ene do druge distrakcije, od enega zunanjega impulza do drugega, da sem na koncu čisto “raztreščen in raztrgan” in se sploh več ne zavedam svojega poklica “iskalca dialoga” z ženo.
Če torej želim s svojo ženo zares iskati dialog in stopiti iz svoje sebičnosti ter tako postati oz. biti dober mož in oče, moram najprej vsak dan znova s svojim Stvarnikom razčistiti kdo sem kot posameznik, kot mož in oče. V tem času umirjenosti prejmem moč, da se lahko brez pretiranega “samožrtvovanja” dam na razpolago tistim, ki mi v življenju največ pomenijo in katerim sem se v življenju odločil služiti. Vsako jutro moram torej po branju “navodil za življenje”, najprej biti v dialogu s tistim, ki me je ustvaril, me poklical v to bivanje in mi naklonil živeti v tako čudoviti družini… Pri Njem prejmem moč za darovanjsko iskanje dialoga.
Šele s tem postajam pravi romantik. Hvala Bogu se ob vseh dobrih možeh, ki se zbiramo v okviru Družina in Življenje, vedno bolj zavedam, da sploh nisem “poslednji pravi romantik” na tem svetu.
Članek je nastal v okviru Socialnega tedna 2015 z naslovom “V iskanju dialoga“.
Objavljeno na spletni strani društva Družina in Življenje (Benjamin Siter, ki se predstavi kot mož svoji ženi, oče svojim hčeram, profesionalno pa se udejstvuje pri društvu Družina in Življenje in Svetopisemska družba Slovenije)
Foto: Facebook profil Benjamina Siterja
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
