Zg. Besnica pri Kranju, 26.09.2013
»Srečanja povezujemo s srečo.
Sreča je srečati dobre ljudi.
Zaradi njih postajamo boljši.
Srečujemo se.« (Berta Golob v knjigi Svetilniki)
V četrtek zvečer smo se v okviru Socialnega tedna 2013 v Zg. Besnici srečali z gospo Berto Golob. Pisateljico, nekdanjo profesorico in pedagoško svetovalko, lektorico, katehistinjo… predolg seznam bi nastal, če bi hoteli napisati vse nazive, s katerimi bi se zlahka ponašala gospa Berta Golob. Pa se ne. Ker je zrasla gor v drugačnih časih, mnogo bolj trdih od sedanjih. V časih, ko je bila skromnost vrlina, hvalisanje pa je veljalo za znamenje samovšečnosti. Za vrline so veljale še mnoge druge, danes že skoraj pozabljene in celo zaničevane lastnosti: potrpežljivost, poštenost, zvestoba, sočutje, pripravljenost na žrtve…
Napredek je neizmeren in tehnični dosežki so v marsičem zelo olajšali življenje. Brez strojev in pripomočkov si življenja ne znamo več predstavljati. Po drugi strani gre znanost marsikje predaleč, zlasti na področju biogenetike. Človeštvo je že zdavnaj prešlo usodno mejo, ko ga lahko njegovo lastno znanje in moč tudi uničita. V vsakodnevnem življenjem pa nas uničujejo tudi medsebojna odtujenost, hlad in brezbrižnost. Preveč visokih ograj je zraslo okrog naših domov in okrog naši src. Ne znamo si več prisluhniti, živimo drug mimo drugega, v sosedstvu ne znamo stopiti skupaj…
Tudi stari časi niso bili zlati. Kje pa! Bila je revščina in trdo garanje za preživetje, bilo je veliko nasilja v družinah, bilo je veliko beračev – tudi pohabljenih – in otrok, ki so se brezobzirno norčevali iz njihove bede. Bila je huda kriza in brezposelnost in velike socialne razlike. In bila je vojna, strah, mrtvi.. Zdaj imamo mir, kruha je še vedno v izobilju. So pa tudi revni in ubogi – tako, kot je že Jezus napovedal: »Uboge boste vedno imeli med seboj.«
Vendar je današnji čas v marsičem tudi čas neizmernih možnosti in velike dobrote. V stiskah in dobrodelnih akcijah se roke številnih ljudi velikodušno odprejo. Veliko je dobrega, vendar je dobro vse premalo povezano. Mnoga posejana zrna dobrote se vse preveč izgubljajo v morju zla, s katerim nas zasipajo od vsepovsod. Filtrirane novice, škandali, afer
e, vzbujanje strahu in malodušja, vse to duši in ugonablja semena dobrote, da se ne morejo razrasti.
Toda ostaja upanje. Upanje, ki je, tako kot življenje, neuničljivo. Upanje, ki je položeno v človeka in ta
In je zaupanje, ki nas, tako, kot Petra, drži nad vodo, da ne potonemo. Zato ne smemo pustiti dvomom, da nas preplavljajo in vlečejo na dno. Dokler zaupamo in se v dobroti ter sočutju povezujemo med seboj, malodušje ne bo moglo zmagati.ko trdno vgrajeno v njegovo srce, da ga nobena temna sila ne more izruvati. Upanje, ki v povezavi z molitvijo združuje dobromisleče ljudi in ohranja v današnjem času tako zelo ogrožene družine.
Kot je zapisal že Levstik: »Upanje hodi pred nami..« In kot nas zelo spodbuja sedanji papež: »Upati in zaupati ter videti sočloveka v njegovi stiski in potrebi.«
Tako je gospa Berta med pripovedovanjem sejala med nas zlata semena upanja. Semena upanja, ki umre zadnje. Upanja, ki ga je v njeno srce položila že njena mama s svojim trdnim prepričanjem: »Scaga se nazadnje.«
Zapisala: Helena Bešter
Foto: Vid Bešter
