Milena Miklavčič
25. septembra, so me v svojo sredino povabili upokojenci Sovodnja. Točno so vedeli, o čem se bomo pogovarjali, zato so njihove oči žarele in vsi skupaj smo bili polni nestrpnega pričakovanja.
Zlata nit naših pogovorov, ki so se zavlekli čez dve polni uri, so bili spomini na njihovo mladost, na življenje prednikov, na zgodbe, ki so se – nekoč bolj kot danes – prenašale z ustnim izročilom.
Zanimalo jih je, kaj menim o medsebojnih odnosih danes. Komentirali smo številne ločitve, ki so skregane z vsako logiko. Tudi na vprašanje, ”znamo danes manj potrpeti” kot so znale naše mame nekoč, smo našli kar nekaj zanimivih odgovorov.
Pritrdili so mi, da je priložnosti, ko bi se odkrito pogovarjali tudi o bolj ”kočljivih” temah – premalo. Žal je tako, da pogosto manjka nekdo, ki bi začel in potem vodil pogovor, ter ga obenem tenkočutno krmaril med prirojeno sramežljivostjo in spodobnostjo.
Vsem skupaj nam je bilo žal, da mladi o intimni preteklosti prednikov vedo malo ali skoraj nič. Pogosto o tej temi dobivajo tudi izkrivljene informacije.
Zame osebno je bil največji dosežek druženja ta, da so mi obljubili, da se bodo tudi o ”zamolčanih” plateh življenja nekoč, še kdaj pogovarjali, ter, seveda, zgodbe, ki bodo ob takšnih priložnostih privrele na dan, tudi zapisali.
Milena Miklavčič
