Ta čas tečejo postopki za izbiro ene najpomembnejših funkcij v naši državi. Gre za predsednika ali predsednico Vrhovnega sodišča, torej za sam vrh ene od samostojnih vej oblasti, na katerih temelji država.
Kako potekajo postopki?
O tem, kdo bo predsednik Vrhovnega sodišča odločajo vrhovni sodniki na občni seji, sledi odločitev Sodnega sveta, pravosodnega ministra in na koncu glasovanje v Državnem zboru. Dokaj zapleten postopek, v katerem naj bi imela odločilno vlogo sodna stroka, politika pa naj bi njihove odločitve bolj ali manj »požegnala« z glasovanjem v Državnem zboru. Toda temu v praksi ni bilo tako niti leta 2010 niti ni tako letos. Na Vrhovnem sodišču je leva politična opcija vedno bila in še vedno je, saj od tam leta 1991 ni odšla, pravi ustavni sodnik Jan Zobec. In temu dejstvu je podrejeno vse, prav vse, še posebej pa odločanje o tem, kdo bo postal predsednik Vrhovnega sodišča. Tako je bilo leta 2010 in tako je tudi danes leta 2016.
Že leta 2010 vse za »našega« kandidata
Že leta 2010 se je precej zapletalo okoli tega, kdo bo postal predsednik Vrhovnega sodišča. Ko je tistega leta potekel šestletni mandat takratnemu predsedniku Vrhovnega sodišča Francu Testenu, ki je nekako veljal za kandidata SLS, v resnici pa naj bi njegovo imenovanje blagoslovil sam Milan Kučan, se je popolnoma zapletlo – tako kot te dni. Ker ni bil pravočasno imenovan naslednik Franca Testena, je bila za začasno predsednico Vrhovnega sodišča imenovana vrhovna sodnica Alenka Jelenc Puklovec. »Brez obrazložitve«, a bila je »naša«.
Postopki imenovanja novega predsednika Vrhovnega sodišča pa so se takrat nadaljevali, in sicer tako, da se je na razpis za to mesto prijavil vrhovni sodnik Miodrag Đorđevič, ki ni dobil niti podpore občne seje vrhovnih sodnikov. Seveda »brez obrazložitve«. Vsaj javnost z razlogi za takšno odločitev ni bila seznanjena. Na ponovljenem razpisu se je za to mesto prijavil vrhovni sodnik Marko Šorli. Tudi ta ni dobil podpore občne seje vrhovnih sodnikov, je pa dobil podporo Sodnega sveta. Seveda ste uganili, da je bilo »brez obrazložitve«, zakaj je bila sprejeta takšna odločitev. Toda kljub temu smo v Državni zbor dobili predlog za njegovo imenovanje na mesto predsednika Vrhovnega sodišča.
Naj vas spomnim, da je Mandatno-volilna komisija Državnega zbora 13. 05. 2010 obravnavala kandidaturo vrhovnega sodnika Marka Šorlija za predsednika Vrhovnega sodišča. Na seji Mandatno-volilne komisije je nastopila takratna poslanka SD Darja Lavtižar Bebler, ki je povedala, da je kandidat Marko Šorli »zagrešil nedopustno napako«: 14. 12. 2004 je namreč sodeloval v senatu sedmih sodnikov Vrhovnega sodišča, ki je v postopku varstva zakonitosti oprostil takratnega poslanca SDS Pavla Ruparja. Beblerjeva je poudarila, da niti ne ve, kako je Marko Šorli takrat glasoval, toda že dejstvo, da je v takšnem senatu sodeloval, je bilo popolnoma dovolj, da mu je odrekla podporo. Glasovanje v Državnem zboru je pokazalo, da je Marko Šorli gladko pogorel. Svoje odločitve poslanci koalicije takrat niso kaj prida »obrazložili«.
No, vsi udeleženci postopka imenovanja novega predsednika Vrhovnega sodišča pa so se poenotili, ko se je za to mesto prijavil »naš« kandidat. To je bil Branko Masleša. Ne glede na to, da so se v javnosti pojavili resni pomisleki o ustreznosti njegove kandidature, saj je bil zadnji sodnik v prejšnji državi, ki je izrekel smrtno kazen, nasprotoval je osamosvojitvi Slovenije z besedami, da bo jugo-vojska »tepihovala« Slovenijo in nenazadnje, sodeloval je v komisijah jugo-vojske, ki so na meji umorjene prebežnike državne meje verificirali kot dogodke in ne kot kazniva dejanja. Kljub vsemu pa je Branko Masleša dobil tako podporo vrhovnih sodnikov, Sodnega sveta, takratnega ministra Aleša Zalarja in nenazadnje leve vladne koalicije Boruta Pahorja. Logično, bil je »naš«. Zato tudi resne »obrazložitve« niso bile potrebne.
Leta 2016 se ponavlja leto 2010
Letos poteče šestletni mandat Branka Masleše kot predsednika Vrhovnega sodišča. Tudi letos ni nič prepuščeno naključju. Leve politične sile, v sozvočju z orkestriranim poročanjem dominantnih medijev, delajo vse, da bi na mesto predsednika Vrhovnega sodišča prišla oseba, ki bi bila »naša«, torej čim bolj levo politično usmerjena in angažirana. V nadaljevanju si podrobneje poglejmo razloge za to trditev.
Na prvi razpis za mesto predsednika Vrhovnega sodišča se ni prijavil nihče. Razpis je bil zato seveda ponovljen. Na drugi razpis sta se prijavila dva vrhovna sodnika. To sta bila Vladimir Horvat in Rudi Štravs. Občna seja vrhovnih sodnikov je podprla kandidaturo obeh, s tem, da je dala prednost Rudiju Štravsu. Posebnih »obrazložitev«, javnost ni bila deležna. Pred samim odločanjem vrhovnih sodnikov je sicer kazalo, da vsaj Rudi Štravs ne bo dobil podpore ostalih vrhovnih sodnikov, ker je nasprotoval tako imenovanju Branka Masleše na mesto predsednika Vrhovnega sodišča, prav tako pa je poleg Barbare Zobec, Janeza Vlaja in Marka Šorlija glasoval za izločitev Branka Masleše v zadevi Patria. Kratek čas je torej kazalo, da bi na mesto predsednika Vrhovnega sodišča lahko prišel nekdo, ki se je odločal drugače kot »naši«. Toda, kot smo se naučili že prej, nič ni prepuščeno naključju. Vse je predvidljivo. Rdečo luč Rudiju Štravsu je prižgal Sodni svet, ki ni soglašal z njegovim imenovanjem. »Obrazložitve« zakaj je temu tako, javnost ni bila deležna.
To pa še ni vse. Minister za pravosodje Goran Klemenčič se je odločil, da Državnemu zboru ne bo predlagal v imenovanje ne Rudija Štravsa in ne Vladimirja Horvata, čeprav sploh ni vezan ne na odločitev vrhovnih sodnikov, ne na odločitev Sodnega sveta. Očitno je tudi on ugotovil, da nista »naša«. Tudi v tem primeru konkretne »obrazložitve« ministrove odločitve nismo bili deležni.
Sledil bo torej nov razpis za mesto predsednika Vrhovnega sodišča, vsi postopki bodo ponovljeni. Upam, da bo vsaj Rudi Štravs kandidaturo ponovil, čeprav je že vnaprej jasno, da bodo na to pomembno mesto v državi imenovali nekoga, ki bo »naš«. »Obrazložitev« pa več ali manj ne bomo deležni.
Prispevek je bil najprej objavljen na blogu dr. Vinka Gorenaka.
