V preteklosti sem srečeval ravnatelja, ki je skoraj vsako vprašanje naslovljeno nanj, razumel kot napad. Takoj je zavzel najprej obrambno držo in potem zelo hitro prešel v napad. Pravzaprav je kdaj kar sam odgovor oz. nagovor začel z napadom. Zelo podobno sem doživel z občinskim veljakom. Najprej obramba in potem napad.
Pogovor in iskanje skupnih poti je v teh dveh in podobnih primerih zelo težavno ali celo nemogoče.
Pri obeh zgoraj omenjenih osebah pa sem imel izkušnjo, da se da prijetno klepetati z njima in tudi šaliti ter na ta način kakšno stvar tudi dogovoriti. Prostor dialoga je torej vseeno bil odprt.
Priznam, da mi ne gre dobro iskati dialoga v gostilniškem okolju, kjer se nekatere skupine dogovorijo praktično vse. Tudi nisem ravno dober s šalo nekoga nagovoriti in ga povabiti v dialog. Včasih malo dvomim, da je to sploh dialog. Zdi pa se mi pomembno zavedanje, da obstaja način, kako nagovoriti zelo različne posameznike. Kakorkoli že, je potrebno imeti v mislih tudi te načine.
Vsi niso enako dobri govorniki. Vsi niso dovolj samozavesti, da bi se izborili za besedo. Vsi niso dovolj vidni, da bi bilo opaženo, da želijo nekaj povedati. Kadar resnično želimo vključevati ljudi v pogovor, v razmislek in načrtovanje, moramo oblikovati primeren prostor in izbrati ustrezno metodo.
Prostor z vsem svojimi lastnostmi izjemno vpliva na uspešnost in učinkovitost dialoga:
- V prostoru s hrupno glasbo se komaj lahko slišimo.
- V prostoru, kjer je govornik pred vsemi na vzvišenem položaju (hierarhična postavitev) zavira precej posameznikov pri vključevanju.
- Previsoka temperatura, mraz ali smrad pozornost udeležencev preusmerita na njihovo telesne občutke.
- V prijetno urejenem prostoru se prebudijo prijetni občutki.
- Ko sedimo v krogu, se vsi vidimo in smo v enakovrednem položaju. Krog je struktura sodelovanja.
- Table, plakati in ustrezno postavljene mize vzpodbujajo zapisovanje in risanje.
Močni vedno pridejo do besede in šibki so vedno tiho, razen če:
- Preprosta pravila urejajo dostop do besede in omogočajo povedati posamezniku besede do konca.
- Tišina omogoča notranji dialog in smo dejavni tudi, ko ne govorimo.
- Vzpostavimo močan občutek vzajemnega zaupanja in spoštovanja.
- Vzpodbudimo govorjenje le takrat, ko posameznik čuti notranji vzgib.
- Lahko in moramo uporabiti svoji dve nogi, ko smo v položaju, da ne prispevamo in se ne učimo. Prostor torej zapustimo in s svojimi nogami pokažemo, da se ne počutimo dobro.
Na srečanjih in sestankih ostajajo najboljše in najbolj pomembne stvari neizrečene in seveda tudi nezapisane razen če:
- Moderator “drži” prostor odprt za nepričakovano, za vsakogar, ki želi sodelovati.
- Dnevni red na srečanju tudi soustvarjamo.
- Če pridejo na srečanje ljudje, ki so temi srečanja zelo predani.
- Če je udeležba prostovoljna.
- Če vzpodbudimo odgovornost udeležencev, da zapišejo pomembne stvari.
Dialog lahko prakticiramo le na posebej pripravljenih dogodkih in ob posebnih okoliščinah, razen če:
- To naredimo v šoli, podjetju, lokalni skupnosti.
- Če ga vključimo v delovni sestanek, načrtovanje, šolsko uro ali obravnavo lokalnega izziva.
- Če ne maramo dolgoveznih sestankov, kjer se pogosto ne dogovorimo veliko.
- Če želimo, da ljudje tudi v običajnih okoljih spoštljivo in premišljeno govorijo o najglobljih izzivih in težavah, ki zadevajo njih ali okolje v katerem živijo.
Skratka: dialog, ki je sinonim za iskren in spoštljiv ter poglobljen pogovor, je možen povsod. Dialog pa je tudi konkretna metoda za pogovor o določeni temi ali celo za pogovor brez določene teme. Za eden ali drugi dialog lahko ustvarjamo pogoje v vseh okoljih, če se le za to odločimo.
Lepo vabljeni na dialog o prihodnosti in izzivih šolstva v lokalnem okolju v Modro hiško Morju pri Framu, ki poteka v Socialnem tednu 2015.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
Objavljeno na blogu Vizor – Danilo Kozoderc.
