Mica Škoberne, na portalu Iskreni.net razmišlja o možnostih povezovanja generacij okoli (tudi) nadomestnih vnučkov. Zakaj bi mlade družine in starejši trpeli vsak v svoji osamljenosti, če pa drug drugega tako potrebujemo? V Nemčiji so se domislili zanimive rešitve.
Socialni teden letos izziva k premisleku o medgeneracijskem sodelovanju z izzivalnim vprašanjem – Kdo daje, kdo prejema? Če si zamislimo sodobno mlado družino, je vprašanje medgeneracijskih odnosov precej kompleksno. Ponekod celo boleče.
Sodoben pojav mestnih družin – mama, oče in nekaj otrok – ki živijo nekje v mestu in se vozijo k starim staršem nekam daleč na obisk, je namreč relativno nov, star precej manj kot stoletje. Naši predniki so živeli v veliko tesnejši povezanosti s svojimi starši in predniki. In v veliko večji odvisnosti od njih. Čevljarjev sin si je nekoč veliko teže kot današnji dijaki izbiral svoj poklic – že od rojstva je bilo jasno, da bo čevljar, pa če je imel še tako izjemen talent za glasbo. Recepti, vera, razumevanje sveta, način vzgoje – vse se je prenašalo iz roda v rod.
Iz roda v rod so se žal prenašale tudi družinske patologije. Najstarejši sin s kmetije si je pač veliko teže privoščil, da bi se uprl nasilnemu očetu, se odselil in poiskal terapevtsko pomoč ter poskušal zaživeti drugače. Ostal je doma, tiho trpel in (ne nujno, a verjetnost je precejšnja) … sčasoma postal »nasilni oče mlajši«. Tudi posameznikove inovativne pobude, poskusi osamosvajanja in želje živeti kako drugače niso bile nujno sprejete z naklonjenostjo.
Na drugi strani pa so ti togi okviri ponujali tudi veliko varnosti in jasno smer. Tudi pripadnost družini ni bila vprašljiva in poljubna, družina je sodila skupaj – v dobrem in slabem. Za otroke so skrbeli vsi po malem – s starimi starši vred.
Medgeneracijski prenos in sodelovanje je teklo po nekakšnih ustaljenih in jasno določenih pravilih, redko kdo je bil osamljen.
DANES – SVOBODNI IN SAMI
Danes pa je malce drugače. Družinske in medgeneracijske vezi so se razrahljale in postale veliko bolj poljubne. Dopuščajo veliko več svobode posamezniku, ki ima skoraj neomejeno paleto možnosti in smeri za svoj razvoj in samouresničenje. Pri tem mora pogosto zapustiti okvire svoje družine in znanje, navdih, spodbudo za to poiskati kje drugje. Tudi geografsko. Ob tem pa ima dobre možnosti za to, da daleč od izvorne družine, v novem okolju prečisti negativne družinske vzorce in poskuša zaživeti drugače. Kar je dobro.
Na novo pridobljena samostojnost pa prinaša tudi nevarnost, da se človek v želji po svobodi oddalji tudi od tistega dobrega, kar je v družini prejel in daje življenju smisel, oporo, smer. In je tudi v veliki nevarnost, da ostane zelo sam. Posebej zato, ker se je v velikih mestih in marsikje tudi po vaseh zmanjšal pomen in obstoj skupnosti, ki so bile nekoč ljudem v oporo. Še posebej težko pa je, če družina posameznikovih sprememb ne sprejme in ga zaradi tega zavrne, izloči. Kar je osvobajajoče, je lahko hkrati tudi »osamljajoče« in izčrpajoče.
Kako naporno je vse odkrivati na novo, kaže že primer iz kuhinje. Nekoč so mlade gospodinje kuhale tisto, kar so se naučile od svojih mami in babic. Če kaj ni šlo, je brž katera priskočila k štedilniku s svojim nasvetom. Danes imamo kuharske knjige, tečaje, oddaje. In morda šele leta zatem, ko si v svoji prvi lastni kuhinji končno pozabil na dolgočasne domače jedi in preizkusil vse čare orientalskih okusov, francoskih receptov in televizijskih kuharskih mojstrov, prvič pomisliš na to,kako neki je mama naredila tisto svilnato gladko fižolovko in babica slastno proseno kašo s slivami. Ker si na internetu bral o zdravilnosti prosa!
OSAMLJENE SO TUDI DRUŽINE
Sam in osamljen nisi nujno le kot posameznik, osamljena in izčrpana je lahko tudi družina. Ker ni nikjer starih staršev, tet in stricev, ki so v preteklosti nosili del njenih bremen.
Nekako naravno za stare starše je, da pomagajo mlajšim – ob tem, ko dajejo, tudi sami veliko prejemajo. Če le zmorejo zares in velikodušno dajati, ne pa svoje pomoči izrabljati za pritisk na mlajše, in če mlajši znajo s hvaležnostjo in obzirnostjo sprejemati.
Danes pa tudi ta naravna pripravljenost starih staršev za pomoč mlajšim ni tako samoumevna. Slišim prijatelje, kako pripovedujejo, da se babica, ki je imel sama zelo veliko družino, sploh ne zanima za vnuke – kot bi se ob svojih lastnih otrocih izčrpala in hoče zdaj zaživeti svoje svobodno življenje. Ali pa primer, kjer so stari starši sprejeli varovanje vnukov le za nek krajši čas. Ker bi potem radi živeli po svoje.
Oboje je povsem legitimno. Varovanje vnukov je napor, je odgovornost in zahteva določeno žrtev. Ki ne sme biti samoumevna. Po drugi strani pa se sprašujem, kaj je tisto življenje, ki ga želijo končno zaživeti stari starši in ki je toliko lepše in bolj izpolnjujoče od stika z lastnimi vnuki. Jim ne bo nekoč morda žal, da so zamudili to dragoceno (in relativno kratko) obdobje in priložnost za povezovanje? Morda, ko bodo v domu za ostarele strmeli v vrata, skozi katera nihče ne vstopi? Žal tudi tu velja – kar si sejal, to boš žel, kolikor si dajal, toliko boš nekoč prejel.
INOVATIVNI PRISTOPI
Zanimivo je, da v Nemčiji kot vedno večji problem prepoznavajo število osamljenih starejših ljudi, ki jim manjkajo vnuki. Bodisi, ker svojih otrok niso imeli, ker so se ti odselili daleč proč ali pa so izgubili stik zaradi ločitev. Mnogi od teh ljudi pa čutijo željo po tem, da bi nekomu dajali svoj čas, modrost, zgodbe, znanje, potrpežljivost. In v zameno prejemali – tisti občutek, da si za nekoga dragocen, pomemben, nekomu koristen, in vse tisto, kar prinesejo otroci: veselje do življenja, radoživost, navihanost, ideje, izzive …
Na drugi strani so osamljene mlade družine, ki se daleč od lastnih starih staršev s težavo prebijajo skozi obveznosti vsakdana in drago plačujejo čas in skrb, ki ju je nekdo pripravljen posveti njihovim otrokom (ali pa domovom).
V Nemčiji so našli inovativen način, kako povezati to dvoje. Poleg tega, da obstaja precej oblik, kjer se lahko starejši ponudijo v pomoč mlajšim (kot bralci pravljic v knjižnici, pomočniki pri domačih nalogah, v različnih dobrodelnih projektih, za varovanje otrok ipd.), se je povsem uveljavil tudi pojem »nadomestni vnuk« oz. »nadomestna babica/dedek«. In tako lahko na spletu najdete oglase:
Pozdravljeni dragi dedki in babice, smo majhna družina iz mesta Karlsruhe (31 let, 30 let in 1,5 let). Naši pravi stari starši živijo zelo daleč proč, zato še posebej za našega malega sina pogrešamo ljubečega dedka/babico ali oba. Če bi se želeli pridružiti takšni družini in radi preživljate čas z otroki, bi bili zelo veseli, če bi se oglasili pri nas, da bi se lahko spoznali.
Ali z druge strani:
Živjo, sem 61-letnica, ki na tak način iščem »nadomestnega vnuka«. Ker moji živijo zelo daleč proč in jih zelo poredko vidim. Če je kje kaka družina, ki nima starih staršev ali ti ne morejo skrbeti za svoje vnuke, bi z veseljem vskočila. Šlo bi za nekakšno dajanje in sprejemanje in »kemija« med nami bi seveda morala biti. Sem zanesljiva in trpežna, imam tudi vozniški izpit. Köln z okolico
VČASIH JE TEŽKO PROSITI …
V zgoraj omenjenem nemškem primeru je precej jasno, kaj kdo išče in kaj kdo potrebuje. Izven takšnih vnaprej jasno določenih okvirjev pričakovanj pa je lahko vprašanje o tem, kaj in koliko kdo daje in koliko kdo prejema, precej bolj zapleteno.
Smo družina s še zaposlenimi in krajevno nekoliko oddaljenimi starimi starši. Imamo pa prijazen starejši sosedski par. Njuni vnuki so že skoraj odrasli, otroci so jima pri srcu, imata veliko prostega časa. Rada poklepetata z našima dvema malima, ju povabita na sok in piškote (ali pa se naša povabita kar sama), včasih sta se tudi že ponudila, da sta katerega peljali na sprehod. Z možem pa sva še vedno v zadregi, v kolikšni meri smeva »uporabiti« to njihovo pripravljenost – ne samo takrat, kadar se ponudijo sami, ampak tudi takrat, kadar bi zares rabila pomoč. Za koliko še lahko prosiva in kdaj, da jima najina otroka ne bi postala breme, midva pa preveč zahtevna in vsiljiva? Zagata je seveda v teoriji preprosto rešljiva z odkritim pogovorom. A v praksi vse vendarle ne gre tako zlahka z jezika, posebej med ljudmi, ki se poznajo šele kratek čas …
Priznam, da si včasih predstavljam, da bi nam bila tu v pomoč neka že vzpostavljena oblika takšnega sodelovanja med mlajšimi in starejšimi. Oblika, pri kateri točno veš, koliko kdo zmore in se želi dati na razpolago in kaj pričakuje v zameno (ali pa morda prav ničesar).
Mar ne bi bilo lepo, če bi naše soseske ali pa župnije delovale kot nekakšne skupnosti, kjer bi bilo takšno povezovanje in sodelovanje med ljudmi in med generacijami lepo vzpostavljeno, spodbujano in jasno definirano? Vem, da bi mi bilo laže poklicati to ali ono sosedo, ali bi mogla popaziti na mojega otroka za urico, ko moram k zobozdravniku, če bi vedela, da je izrazila pripravljenost za to (in so okvirji jasni). In da bi ona vedela, da se ob težavah z računalnikom lahko vedno obrne na nas, brez zadrege.
USODNA MEDGENERACIJSKA IZZIVA
Današnji generaciji mlajših in starejših imata pred sabo dve težki in izzivalni nalogi, ki jih generacije pred tem niso imele:
1. kako doseči sodelovanje znotraj dveh generacij iste družine, ki bo obojim dopuščalo, da na svoboden in izpolnjujoč način živijo vsak svoje življenje, a hkrati z veseljem vanj vključijo tudi pomoč in potrebe druge generacije;
2. kako vzpostaviti oblike sodelovanja, ki bi pomagale ustvariti nove medgeneracijske vezi tudi tam, kjer jih naravno ni (npr. soseska, kjer ljudje niso v sorodu), pa imajo željo in potrebo po njih.
Imamo tudi še tretjo možnost: da se povsem odtujimo drug od drugega in zagrenjeno mučimo vsak sam v svoji osamljenosti – mlajši v svojem pomanjkanju časa, starejši v njegovem preobilju …
Lahko vaša družina/soseska/skupnost/župnija/organizacija naredi kak konkreten korak (in delite to svojo zamisel, pobudo z drugimi!), da nas ne bi doletela tretja možnost?
