Poleg skrbi za družino moj vsakdan najbolj zaznamujeta služba ter stalni diakonat oziroma pastoralno delo v župniji. To sta področji, kjer najbolj opažam našo skupno zavozlanost, zakrčenost.
Okostenelost in togost državnega aparata
Kljub velikim spremembam je moč v delovanju države in državnih institucij še vedno zaznati trdožive ostanke stare socialistične, da ne rečemo kar komunistične miselnosti, kjer ima glavno besedo s strani avantgarde ugrabljena država s svojimi zakoni in uradniškim aparatom, kjer prevladuje čakanje na to, kar bo storila »država«. V tem se najbolj vidi, kako globoko smo v nekaterih ključnih stvareh z eno nogo in pol glave še vedno v starem družbenem sistemu, kar opazijo predvsem tujci in tisti Slovenci, ki so v letih študija, po poti podjetništva ali kako drugače okusili, da je mogoče voditi in razvijati državo tudi na drugačen način. Ob tem se spominjam besed svetovljana Andreja Bajuka, ki je večkrat poudaril, da je največja težava družbenega, gospodarskega in političnega življenja v Sloveniji v tem, da sta socializem in komunizem v ljudeh zatrla samoiniciativnost, podjetnost in ustvarjalnost.
Kot »država« smo zavozlani v zbirokratiziranosti postopkov, prenormiranosti, neusklajenosti in neživljenjskosti precejšnjega dela zakonodaje. Žal moram reči, da je še dobro, da nas kakšen opomin s strani EU prisili k razmišljanju in delovanju v pravo smer, pa še v tem primeru se kaj rado dogajajo čudni zapleti, neusklajenost, celo protislovnost besed in dejanj strokovnih delavcev znotraj istega področja, kaj šele, če je v igri več deležnikov. Politiki, ki bi morali omogočati dialog in iskati najbolj optimalne rešitve, pa nemalokrat še bolj zavozlajo situacijo z nemogočimi zakonodajnimi predlogi ali s politizacijo sicer povsem strokovno-tehničnega problema.
Skušnjave današnje Cerkve
Na podobne vzorce lahko naletimo tudi v Cerkvi na Slovenskem. Ugotovitve papeža Frančiška veljajo tudi za slovenske kristjane. V enem od svojih nagovorov je opredelil šest glavnih, temeljnih skušnjav današnje Cerkve: 1. omejevanje vere na sociološko razsežnost, 2. psihološka idealizacija, 3. gnostična skušnjava ali racionalizem, 4. pelagianizem ali težnja k zanesljivi preteklosti nauka, 5. funkcionalizem in 6. klerikalizem. – Kljub svetosti in požrtvovalnosti mnogih, tako klerikov kot laikov, kljub dobri analizi in smernicam krovnega dokumenta za slovenski pastoralni načrt Pridite in poglejte, kljub …, kot da se ne znamo otresti krča, v katerem smo se znašli. – In ne vem prav, v čem je glavna težava. – V pomanjkanju želje in volje za prave in odločne spremembe v načinu in organizaciji pastoralnega dela? V nesposobnosti vodenja, v preobremenjenosti posameznikov? Morda smo si zastavili preveč »projektov«, pripravili preveč tako imenovane »duhovne ponudbe« v potrošniškem slogu, pozabili pa na osnovno in bistveno. – Zakaj ne začnemo že enkrat uresničevati smernic in sugestij omenjenega dokumenta ter kaj preprosto in mirne vesti opustiti, kaj združiti, poenostaviti, poiskati kadrovske in organizacijske rezerve, vse na novo premisliti z zdravo pametjo brez ozira na različne lobije in interesne skupine? Je problem v pretirani razdrobljenosti cerkvenih organizmov? V klerikalistični na eni in laicistični miselnosti na drugi strani? V starih predsodkih in zamerah? V strahu stopiti k drugemu ali celo k Drugemu?
Nujnost osebnega stika
Foto: Slovenska skupnost krščanskega življenja
Kako se boriti proti tem skušnjavam? Odgovor papeža Frančiška na te skušnjave je misijonska pripravljenost. Jezus nas kliče in pošilja (prim. Lk 9,1–6).[1] Kot stalni diakon in predsednik društva Slovenska skupnost krščanskega življenja[2](SSKŽ) tudi sam prihajam do spoznanja, da je bistven pristen stik oseb, da tako kot posameznik kot tudi skupnost nista monadi, ki bi lahko živeli sami od sebe in sami zase. Sodobna kultura in družba naj bi temeljila na svobodnem posamezniku. Pa vendar je posameznik kot oseba pozabljen, poteptan, poteptana pa je tudi njegova svoboda, s tem pa tudi njegovo dostojanstvo, samozavest, samoiniciativa, ustvarjalnost. V jedru vseh najrazličnejših »izmov« je egoizem, zagledanost vase. Papež Frančišek ima torej še kako prav: odgovor se začenja s korakom vere, s korakom ven iz sebe k drugemu. In k Drugemu. – Kot posameznik in kot manjša ali večja skupnost. K temu me stalno opominja in spodbuja tudi članstvo v Slovenski SKŽ. Tudi skupnost je v nenehni skušnjavi zapiranja vase. Kot varovalka pred tem je dejstvo, da ima Slovenska SKŽ kot del svetovne skupnosti možnost vedno znova pogledati preko lastnih meja. Prav k temu nas je povabila 16. Svetovna skupščina SKŽ, ki se je odvijala lani poleti v Libanonu pod naslovom Od naših korenin do meja (From Our Roots to the Frontiers).[3]
Zato menim, da je in ostaja neizmerno pomembno poslanstvo Cerkve oznanjati troedinost oseb kot model, prototip vsakršnega družbenega življenja in delovanja na vseh ravneh in področjih.
Iztok Žebovec je poročen in oče petih otrok. Službo stalnega diakona opravlja v župniji Preska. Od leta 2014 je predsednik Slovenske skupnosti krščanskega življenja (SSKŽ).
[1] Jezus razpošlje dvanajstere.
[2] SSKŽ je del Svetovne skupnosti krščanskega življenja (CLC – CVX).
[3] Na priloženi povezavi je omenjeni dokument dostopen v angleškem prevodu. Slovenski prevod v elektronski različici na spletu ni dostopen.
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
