Ob Ehrlichovem pogrebu, 31. maja 1942, je profesor ljubljanske Univerze – ni bil privrženec Ehrlicha –, dejal Cirilu Žebotu:
Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolego, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je on bil nekaj več: skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem pogrebu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum mladih ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so se srečali.
Govoriti danes o (svoji)identiteti v globalni družbi se zdi skoraj krivoverstvo – herezija. Spodobna naj bi bila le tako imenovana multikulturnost, vse drugo, slovenstvo, katolištvo, vsaka vernost sploh pa naj ne bi bila več »in«. Uveljavljeni mislec, kritik sodobnega globalnega ekonomskega razvoja Amartya Sen pa tudi danes govori o prepletenosti identitet. Vsakdo izmed nas je vpet v različne pripadnosti: družinsko, različne mladostne, interesne (športne), šolske, politične in druge, ki ga vsaka po svoje identitetno zaznamujejo. Vsaka teh idenitetnih prvin se pri vsakomur med seboj prepleta v različni meri in na različne načine. Morda so bile v prejšnjih časih te identitetne vpetosti bolj močne in jih je bilo manj. Danes jih je vsekakor veliko, so multikulturalne in se nas dotikajo na istem kraju v zelo raznoliki moči in vsaka po svoje oblikuje pripadnost. Prek elektronskih virov ljudje danes postajamo privrženci oziroma deli določnih zelo sugestivno (vplivno) strukturiranih svetov.
Šteje pripravljenost zavzeti in žrtvovati se za pristne človeške temelje
Ne glede na vse smo danes kot nekoč sprejemljivi za osebnosti, ki nas zaznamujejo, so nam vzgled in vplivajo na našo identiteto oziroma pripadnost. Exempla trahunt – zgledi vlečejo, so rekli Latnici. Včasih so bili to svetniki, ali kaki drugi »heroji«, po katerih so se (morali) zgledovali(ti) ljudje in so zvezali (posebno) mladega človeka s svojstveno identitetno prvino. Pa ne pozabimo: tudi vsakdo izmed nas si kot človek, kristjan, študent, delavec ali karkoli drugega postavlja svoj ideal človeka in njegovih lastnosti in stremi za tem. Veliko nam jih slikajo mediji in oblikovalci javnega mnenja, da nas pogosto zasvajajo s praznimi, napihnjenimi ali celo nečloveškimi ideali.
Uvodni primer Ehrlicha kaže, da so pomembni oblikovalci identitete starši, vzgojitelji, duhovniki (?) ali drugi sopotniki mladega človeka, saj imajo s svojimi nazori, vrednotenji in ideali nanj toliko večji vpliv, kolikor jih sami utelešajo. Glede na številnost in raznolikost vplivov je danes na mestu kritična dialoškost: Vsak ideal vpliva glede na dialoško sposobnost in sugestivno moč, s katero oblikuje človeka. Z razvojem medijskih prijemov danes, se ta vpliv lahko sprevrže in postane slepilni manever, ki zasvaja človeka. Glede na propagandno učinkovita sredstva se idejno-politične identitete lahko vsiljujejo celo proti volji ljudi, saj znajo s primernimi prijemi zagrabiti (mladega) človeka in ga potegniti v svoj svet. Pomislimo samo na sugestivnost totalitarnih ikonografij, ki so zasvajale množice in katerih posledice čutimo še danes. Posledično je v postkomunističnih družbah toliko težje najti »prave identitete«. Pomislimo samo na težave politične opredeljivosti pojmov »levica«, »desnica«, vrednotenja komunizma, tudi krščanstva v slovenski družbi in podobno.
Identiteta se vzpostavlja v zahtevnem dialoškem procesu
V tem smislu je danes dialog identitet po času »zasutih ust«, zamolčanosti, neartikuliranosti zelo zahteven, a toliko bolj nujen. Merilo ostaja človeškost, človek kot svobodno, dialoško in odprto bitje. Identitete se ne vzpostavljajo v uravnilovkah, pač pa v zahtevnem dialoškem procesu, ki je toliko bolj človeško bogat, kolikor večje so razlike med nami in kolikor bolj smo jih pripravljeni v dialogu izmenjavati. To ne velja le za neposredne osebne odnose, pač pa tudi dialog med družbenimi skupinami, strankami, religijskimi sistemi. A treba je vstopati s svojega stališča v ta zahteven dialog, da bi se identitete človeško utrjevale. Želeti je, da bi se morda celo v iskrenih, odprtih in doslednih pogovorih porodilo goethejevsko doživetje: ustavi se trenutek, kako si lep! Kdo ni občutil v takem odprtem dialoškem procesu kdaj tega trenutka: Aha, to je to!
Krščanstvo je odprlo osebno pot dialoga Boga s človekom (molitev) in tudi človeka s človekom, da bi v dialogu z Bogom in med seboj ljudje začutili svoje globlje korenine in v globini biti povezani z večjo smelostjo lahko stopali v prihodnost. Osebe, kot Ehrlich in številni drugi, so nam spodbuda na tej poti. Zato šteje in bo vedno štela požrtvovalnost, nesebičnost, človeška poštenost in pripravljenost zavzeti in žrtvovati se za pristne človeške oziroma krščanske temelje.
Članek je bil najprej objavljen na Časnik.si.
Foto: Primož Lavre
