Bilo je v začetku leta, ko me je Matej Cepin povabil, da vodim uvodno okroglo mizo Socialnega tedna 2014. Kot nekdanji aktivist v civilno družbenih organizacijah in ker sem v zadnjih dveh letih že sodeloval kot gost na dogodkih Socialnega tedna, sem povabilo seveda z veseljem sprejel.
Prva asociacija, ki se mi je pojavila ob geslu letošnjega socialnega tedna »Skoči ven«, je povezana z mojo višino dobrih dveh metrov, zaradi katere imam v množici (na ulici, koncertu, skratka kjer koli) dober pregled nad terenom (ven nekako štrlim približno za eno glavo :). V mladih letih sem kdaj za zabavo počepnil in moram priznati, da je bil občutek v množici brez nekega pregleda nad dogajanjem sila neprijeten.
»Skoči ven« pomeni prizadevati si videti dlje, ne se pustiti voditi sili množice, ne se nekritično prepustiti tokovom družbe, ne nasedati vedno istim oziroma enakim ideološkim in drugim krilaticam, s katerimi nam mnogi obljubljajo boljši jutri, hkrati pa računajo na našo poslušnost, vodljivost in pasivnost.
Ko smo iskali naslovno temo in izbrali geslo »Skoči ven«, se mi je zdelo logično, da v uvodni okrogli mizi odpremo težko vprašanje slovenske razdvojenosti in sporov, pa če govorimo o ideoloških, političnih ali vsakdanjih sporih, ob odsotnosti katerih bi naši mediji ostali brez »privlačnih« tem za poročanje, vsi pa bi se morali ukvarjati predvsem z vsebino in prihodnostjo; torej temami, ki so zahtevne in terjajo veliko mero znanja ter odgovornosti tistih, ki se jih lotevajo.
Vedno znova nasedamo zlorabi naših prepričanj, umetnemu oživljanju ideološkega konflikta tudi pri temah in vprašanjih, ki z njim v resnici nimajo nič skupnega. Posebej na račun tega, da starejša generacija še pomni krivice (ali ugodnosti) iz časa po 2. svetovni vojni in v nekdanji državi, si nekateri (da se razumemo – t. i. levi in desni) uspešno krepijo svojo podporo in moč. Starejše generacije tega konflikta niso uspele preseči, celo več, prenašajo ga na mlajše rodove. Na drugi strani je vedno več tistih, ki se s tem ne obremenjujejo in jim je za ta vprašanja vseeno. »Vsi so isti. Nič ne bo drugače. Samo slabše bo. Kdaj pa smo Slovenci že kaj pametnega naredili? Vse je treba zapret. Jaz itak ne morem nič spremeniti. To bodo povedali drugi.« – Tovrstni in podobni komentarji so postali stalnica našega vsakdana. Ali se o tistem, kar nas deli, res ne znamo in ne (z)moremo odprto pogovarjati in skupaj iskati rešitve? – Vseenost seveda ne pelje nikamor in nas zgolj utaplja v vsesplošnem pesimizmu, razočaranju in nezadovoljstvu.
Če zapišem, da hkrati nastaja vse večja razdvojenost med starimi in mladimi, bo marsikdo pomislil, da zdaj res pretiravam. – Ali ni tako, da so starejši/upokojenci vedno številčnejša družbena skupina, ki v vedno večji meri podpira »svoje« predstavnike, ki se borijo le za višje pokojnine, za več njihovih »stanovskih« pravic, ne glede na to, kdo in od kje (iz katerega vira) jih bo lahko zagotovil? Ali je res kdo tako nor, da lahko (po)misli, da je mladim in delovno aktivnim vseeno, kako živijo starejši? In obratno: da je starejšim vseeno, kako živijo in bodo živeli njihovi vnuki? Kljub jasnemu odgovoru na slednji vprašanji se o tej tako pomembni temi mlajša in starejša generacija resno ne pogovarjata in ne iščeta skupnega odgovora na dolgoročno vsekakor velik izziv strpnega sobivanja vseh generacij.
In v tem vsakdanu, ko spremljamo konflikte na eni in vseenost na drugi strani, postajamo ujetniki lastnih strahov in predsodkov. Navijaški in glasni, ko smo doma ali v ožji družbi znancev ter hkrati tihi in neodločni takrat, ko bi morali svoje mnenje zagovarjati v širši javnosti. Prepogosto čakamo za vrati svojega doma ali pisarne, da se bo nekaj zgodilo, da bo pač prišla boljša prihodnost. Seveda se nič ne zgodi. Za to moramo nekaj narediti sami. Najprej se moramo začeti iskreno in odprto pogovarjati o konfliktih, ki nas razdvajajo.
»Mislil sem, da se bo govorcev trlo, a so nekateri morda tudi načrtno skočili ven.«
Prepričan sem bil, da se bo govorcev, ki bodo nastopili na že omenjeni uvodni okrogli mizi, na to temo trlo in sem se iskanja gostov lotil sorazmerno pozno. Saj poznate tisto: služba, obveznosti, družina, pa še poletje je bilo vmes. Saj gre vendar za pomembno temo, o kateri se ne govori ali premalo govori, kot se je izrazila ena od povabljenih. Opravičila tistih, ki imajo službene ali druge vnaprej načrtovane obveznosti, so seveda povsem normalna. Vendar pa je nekaj gostov skočilo ven (tokrat je mišljeno negativno; zavrnili so sodelovanje) tudi zato, ker je pač tema zahtevna, ker se je treba opredeliti in (ojoj), ker je treba povedati tudi svoje mnenje.
Tega res ne morem sprejeti. Ni namreč večjega zadovoljstva, kot da vedno poveš svoje mnenje, da si pokončen, odločen in jasnih misli. Ali smo res tako daleč od trenutka, ko bomo sposobni skočiti ven iz udobja povprečnosti in udobne pasivnosti? Vsaj tako, da bomo povedali, kar si mislimo, da bomo izrazili svoje mnenje, da se bomo uprli manipulacijam in vsem tistim, ki na naši pasivnosti gradijo svoj uspeh ali udejanjajo svoje interese. – In spregovoriti o tem je prvi korak. Tisti, ki ga moramo narediti potem, je namreč še težji. Saj ni nujno, da nam bo uspelo, a truditi se mora vsak izmed nas. Več kot nas bo, prej bomo presegli tisto, kar nas razdvaja.
Zaradi stiske s časom sem eni od novinark, ki sem jo želel povabiti na okroglo mizo, elektronsko sporočilo poslal kar med roditeljskim sestankom. Saj veste za tiste sestanke, kjer vam povedo vse, kar lahko preberete v letnem koledarju. Še preden sem končal s sestankom (po skupnem delu smo bili še dobro uro v učilnicah), me je poklicala. Klic sem vrnil pozneje in ji povedal, da sem bil na roditeljskem sestanku. – »Jaz tudi«, mi je odgovorila. »Vmes sem prebrala vaše elektronsko sporočilo«. Nasmejala sva se, zahvalila se je za povabilo in se opravičila, da se okrogle mize ne more udeležiti. Ko sva končala pogovor, sem pomislil naslednje. Starejšim generacijam ni uspelo. – Ali bo uspelo mladim, našim otrokom? – Šolski sistem je očitno postal labirint predpisov in administracije, ki nas starše dolgočasi, hkrati pa tako pomembno vpliva na razvoj naših otrok. Ampak to je že druga tema … ali pa le ista tema iz drugega zornega kota.
Janez Tomšič je zasebno mož in oče, profesionalno pravnik, v prostem času politik.
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
