II. del Nadaljevanje bloga iz prejšnjega tedna
Izzivi vzgoje v sodobni šoli
Ker je za delovanje kakršnega koli sistema pomembno, da so spremenljivke, ki vstopajo, čim bolj enake, se to poskuša tudi z ljudmi v družbi. Poudarja se enakost ljudi, ki je neopazno stopila na mesto enakopravnosti, s čimer še dodatno ščit sile kontinuitete pred kakršnimi koli resnimi spremembami. Ampak ljudje pač nismo vsi enaki: nekateri so v določenih stvareh sposobnejši od drugih. In po naravi stvari je, da prvi vodijo slednje, ter jih s tem potegnejo za seboj – naprej proti boljšemu za vse. Vsi vemo, kaj se zgodi, če slepcu zaupamo nalogo vodenja. Čeprav mu še tako močno zaupamo, pa samo slepo zaupanje še ni garancija uspešnega prihoda na cilj. A prav zaradi močnega sistema, ki namesto enakopravnosti vsiljuje enakost, je posameznik prisiljen v uniformno pokorščino in slepo zaupanju zakonom in pravilnikom, kar dejansko ni nič drugega kot slepilo lastne negotovosti in nebogljenosti, nesvobode. Koliko imamo v vsem tem še sploh svobode, možnosti sprejemanj lastnih odločitev in odgovornosti, pred katero se v strahu skrivamo s tem, da bežimo v navidezno zavetje zakonov in pravilnikov, ki nam vzamejo težo osebne odgovornosti, lastnih odločitev? Birokratizacija države in šole je pomemben način nadzora. S povečevanjem nadzora nad posameznikom se na vseh ravneh družbe (od šole do države), – prav v nasprotju s pričakovanjem – šibi občutek odgovornosti udeležencev. Več ko je pravilnikov, zakonov, manj je osebnega razumskega presojanja in osebne odgovornost. Žal se je v današnji družbi, tudi v šolskem sistemu, najenostavneje in tudi najbolj varno preprosto sklicevati na ta ali oni zakon ali pravilnik. – A kakšne ljudi s tem vzgajamo? 
Kaj jih učimo? – Izguba svobode je zanesljiva pot v izgubo odgovornosti. To je pot v mrtvilo, v brezbrižnost za svet okrog mene samega, medtem ko je prav sprejemanje odločitev in odgovornosti pogoj za osebno rast, vzgojo in odraščanje. Pesimistična podoba človeške narave in nezaupanje posamezniku pa vodita v poskus oblikovanja perfektnih sistemov popolne organizacije, popolnega birokratskega aparata, posledica česar ni nič drugega kot popolno obvladovanje, popolna nesvoboda, popolno mrtvilo. – S tem ustvarjamo nesvobodne, neodgovorne, neodrasle, mlačne ljudi. Žive mrtvece, predane v usodo, resignirano družbo.Med ljudmi se širi čudno nezadovoljstvo in brezup – navkljub relativnemu materialnemu obilju. Skrb, da se ne bi nič spremenilo, se kaže tudi v načrtnem negovanju javnih služb, vezanih na proračun države. Celo na področjih, kjer tuje države puščajo veliko možnost in ustvarjajo pogoje svobodnih iniciativ, na primer v šolstvu, se v Sloveniji poskuša vse držati pod nadzorom. S tem ko je nesorazmerno velik del prebivalstva Slovenije (materialno) odvisen od države, tistim na vodilnih položajih omogoča lahek nadzor nad državljani, obenem pa je to zanesljiva ročna zavora, ki onemogoča, da bi se v državi kar koli pomembnega spremenilo. Ohranjanje velikega javnega sektorja, ki ga nadgradimo s strahom za lastno preživetje in preživetje svojih najbližjih, je odlična podlaga za razrast mehkega državnega despotizma.
Kje je mesto šole v vsem tem?
– Pred njo se postavljajo pomembne naloge. Skrb za gojenje čistega nezavednega spomina je prva naloga. Spominjanje dobrega, ki smo ga bili deležni s strani staršev, prijateljev, učiteljev, države Slovenije, s strani Boga. Spomin je pogoj spoznanja resnice, da nismo samozadostni atomi, pač pa smo »odvisne racionalne živali«, kot opozori Alasdair MacIntyre.[1] Spomin nas tako odpira drugemu, deluje proti individualizaciji in desocializaciji. Zato deluje tudi proti temu, da bi popoln organizacijski sistem zavladal nad posameznikom, da bi se mu predali v strahu pred svobodo in odgovornostjo. Šola je poklicana k temu, da sveta ne zreducira na matematično-empirično obvladljivo stvarnost, ter da si drzne postaviti globlja vprašanja, na katere ni mogoče podati instant odgovorov. S tem učence uči misliti onkraj uporabe instrumentalnega razuma. Uporaba širšega razuma je tudi zanesljiva varovalka pred skušnjavo možnosti samoodrešenja prek svojega lastnega spoznanja. Gradi zavest občutka odgovornosti in skupnega dobrega kot smotra, proti kateremu smo usmerjeni.
Jernej Pisk v Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje na Zavodu sv. Stanislava, poučuje filozofijo in športno vzgojo.
[1] MacIntyre, Alasdair: Odvisne racionalne živali: zakaj potrebujemo vrline.
Foto: Internet
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
