1. del
Izziv za dijake in študente
Skoči ven. Za dijake to pogosto pomeni vsaj za trenutek skočiti iz varnega domačega gnezda – družinskega ali šolskega – ravno toliko, da se začutijo kot samostojne osebe, a obenem lahko v vsakem trenutku še skočijo nazaj. Za študente skočiti ven lahko pomeni iti čez mejo. Mnogi tu ne vidijo prihodnosti. A tudi tisti, ki so še ujeli zadnji vlak zaposlitev v Sloveniji, pogosto stagnirajo na stranskih položajih in minimalnem dohodku, ob rastočih potrebah lastnih družin, v kolikor so si upali tvegati to nepredvidljivo pustolovščino. Govorimo o izgubljenih generacijah.
Ohranjati spomin
A razlogi za izstop iz današnje situacije so globlji. Tožiti nad današnjim časom, ne da bi se ozrli v preteklost, ni upravičeno, saj sedanjost neposredno raste iz preteklosti. Prav tako je nesmiselno svoje upe polagati v prihodnost, ne da bi v sedanjosti skočili ven, saj je prihodnost že vsebovana v sedanjosti. Ljudje smo zgodovinska bitja. Sedanjost lahko razumemo le v luči preteklosti, razumevanje sedanjosti pa nam obenem kaže perspektivo prihodnosti. Pomembno resnico nosi pregovor, da kdor se iz preteklosti ničesar ne nauči, bo napake ponavljal tudi v prihodnosti. Brez spomina ni modrosti. Prek oživljanja zgodovinskega spomina je Bog nekdaj vodil Izraelce, brez zgodovinske zavesti pa niti danes ni mogoče razumeti ne Jezusa Kristusa ne Cerkve in ne krščanstva. Osebna vera brez živega spomina na storjena Božja dela ni nič več kot miselni sistem, ki se ga držim z močjo svoje volje ali me nanjo vežejo čustva. A prav spomin, ki je pogoj spoznanja resnice, je danes zelo na udaru. Že od znotraj je izpostavljen možnosti napak, ko volja spoznanju reče ne in ko čustva prevzamejo krmilo. Toliko bolj pa je spomin na udaru od zunaj, saj ga instant življenje, instant odnosi, instant analize in instant (tehnične) rešitve problemov ne potrebujejo. Od tod gre pot v tri, med seboj tesno povezane smeri: v individualizem in instrumentalni racionalizem, vse skupaj pa kulminira v izgubi svobode, posledica česar je mrtvilo posameznika in družbe, kot ga je že pred leti zaznal in opisal Milan Komar.[1]
Kult uspešnega in samozadostnega posameznika
Kompetence, foto: Internet
Individualizem in desocializacija, katerima smo priče, nista le posledici informatizacije družbe, ko skoraj ni več mogoče opravljati osnovnih delovnih nalog brez mobilnega telefona in osebnega računalnika. Telefoni in računalniki so nam postali najbližji sodelavci, s katerimi preživimo več časa, kot z ljudmi. A sama informatizacija družbe, vključno s svojimi placebo virtualnimi prijatelji, se je tako uspešno cepila na že predpripravljeno osnovo individualizma, na osrediščenost človeka nase. Pomemben sem jaz! Jaz sam bom storil to, jaz moram doseči ono, jaz zmorem tisto … S svojim osebnim računalnikom se to zdi mogoče. Prastara skušnjava izvirnega greha po samoodrešenju je spet tu. Samoodrešenje se nam danes ponuja v obliki znanja (znanosti in tehnike), ki je marsikje že prevzelo mesto klasičnih religij in jih nadomestila s svojimi verovanji in svojo obljubo odrešenja. Izobraževalne institucije so cerkve te univerzalne religije, saj zmorejo uspešno gojiti in častiti kult uspešnega in samozadostnega posameznika, ki zmore sam poskrbeti zase. To pa je mogoče le zaradi prikritih redukcij, ki smo jim izpostavljeni v sistemu izobraževanja, na primer ob osnovnem vprašanju kdo sem. Tega smo z rokohitrsko spretnostjo zamenjali za podobno, a enostavnejše in zavajajoče vprašanje kaj sem. Kdo sem, je vprašanje, ki ga radi preslišimo – tako učenci kot učitelji –, saj nanj ne moremo podati gotovega znanstvenega odgovora, medtem ko na vprašanje kaj sem, odgovor serviramo hitro in prepričljivo. Učencem ponudimo resnico, ki jo ti od nas tudi pričakujejo. Radi imamo (domnevno) gotovost. Mi, učitelji in oni, učenci. Toda … Toda, kaj ni vprašanje kaj sem, napačno vprašanje. Vprašanje, ki ne odgovarja na bistvo problema, vprašanje, z odgovorom na katerega se sicer lahko šopirimo, a se v resnici zavajamo, da poznamo odgovor, ki pa nam ne ponudi drugega kot neko reducirano, močno okleščeno podobo človeka – mene samega – in sveta, v katerem živim. Sestavljeni smo iz teh in teh del(čk)ov, delujemo tako in tako, če nekaj na nas pritisne na takšen način, se bomo odzvali tako in tako, svet deluje tako in tako … Vse obvladamo. Želja po obvladovanju se ne ustavi ne pri naravi ne pri nas samih in ne pri Bogu. Spoznanje trde empirične resnice nam daje gotovost in samozavest, ki jo prenašamo na učence. Vemo kaj, vemo kako, a ne vemo, zakaj. Popularne pragmatične ‘cost-benefit‘ analize so nas prepričale, da je racionalno le to, kar je ekonomično, kar nam za najmanjši ‘input‘ da največji ‘output‘. A te poznajo človeka zgolj kot kaj in ne kot kdo, zato tudi ne morejo odgovoriti na vprašanje zakaj. Čislani »know-how« bi bilo vredno dopolniti in poglobiti tudi z »know why«! Na to pa reducirana empirično-matematična metoda spoznavanja ne more ponuditi odgovorov. Učencem zato tudi ne moremo ponuditi univerzalne resnice na način, kot jo od nas pričakujejo. Izhod v sili takšnega spoznavnega procesa je zatekanje v subjektivizem in individualizem, v jaz. Ker smo močno osredotočeni v svoj lastni svet, svojo resnico, ki jo želimo rešiti pred resnicami drugih, nam je resnica kot odsev stvarnosti same tuja. Mnogostranska specializacija nas postavlja v stanje shizofrenikov, ki vidijo in absolutizirajo del, brez povezav in širšega obzorja. Ljudi brez stika s trdno točko stvarnosti pa je lahko voditi za nos. Zato bi bilo vredno poskušati skočiti ven iz iluzije, da bo instrumentalna racionalnost v obliki tehnično in pravno dovršene strukture na šolski ali državni ravni zagotovila rešitev, varnost, in napredek. Tehnika in pravo človeka zadevata od zunaj, nimata pa moči človeka preoblikovati od znotraj – njegovega duha, ki daje življenje. V šoli govorimo o kompetencah, ki niso nič drugega kot površno prisvajanje določenih tehnik, skratka način omejenega programiranja učencev in učiteljev. Četudi se zdi, da gre le za terminološko modno muho, pa lahko takšne muhe tudi pičijo. Na moralnem področju s(m)o tako na primer nekdaj govorili o zapovedih in prepovedih, o dobrem in slabem, danes pa govorimo le še o vrednotah. Robert Spaemann zato upravičeno opozarja na današnjo »diktaturo vrednot«.[2] Prostora za privzgajanja in gojenja kreposti, torej oblikovanja osebnosti v skladu s celostno resnico stvarnosti, ki presega dualistično delitev (spo)znanja na empirično-matematično resnico in subjektivni relativizem, skorajda ni več.
Proizvodnja znanosti v slovenski osnovni šoli
Zavod sv. Stanislava, foto: Internet
Posledici individualizacije ter desocializacije sta strah in nemoč posameznika pred gromozanskim sistemom s podsistemi, ki ga imenujemo država. To je voda na mlin strukturam oblasti in zanesljivi način, da se nič ne spremeni. Naj s kančkom cinizma navedem zanimiv primer proizvodnje znanosti v slovenski osnovni šoli. Kot oče osnovnošolskih otrok se vsako leto ob napredovanju lastnih otrok v višji razred osnovne šole čudim, kako neverjetno hitro tu napreduje znanje: vsako leto je namreč vsaj polovica učbenikov in delovnih zvezkov prenovljenih – torej so tisti, ki jih je uporabljal le leto starejši bratec ali sestrica za naslednika povsem neuporabni! Ob tem se sprašujem, kaj naj počnem s svojim osnovnošolskim znanjem, ki je staro že skoraj trideset let! Morda 5 in 5 ni več 10, morda fotosinteza danes poteka drugače, morda …?! – A me tolaži dejstvo, da sem na univerzi večkrat imel priložnost poslušati predavanja profesorjev, ki so brali iz več deset let starih skript. Zdi se, da kaj takega v sodobni slovenski osnovni šoli ni mogoče: matematika, slovenščina, spoznavanje okolja in drugi predmeti na osnovnošolski ravni vsako leto komaj sledijo vsem novim znanstvenim spoznanjem, zaradi česar je potrebno letno prenavljati tudi učbenike. Starši zato rade volje sežemo v denarnico in vsako leto znova svojim malčkom zagotovimo ‘updat-ano‘ matematiko. Če bi na slovenskih fakultetah s pol takšno hitrostjo napredovalo znanje kot v osnovni šoli, bi slovenski visokošolski sistem že davno bil več svetlobnih let pred vsako tujo konkurenco. – Konec cinizma.
Jernej Pisk v Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje na Zavodu sv. Stanislava, poučuje filozofijo in športno vzgojo.
[1] Komar, Milan: Pot iz mrtvila.
[2] Spaemann, Robert: The Dictatorship of Values.
Se nadaljuje v ponedeljek, 28. julija 2014
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
