Ne vem zakaj mi ob tem naslovu vedno pridejo na pamet svetopisemske besede, kar boste sejali to boste želi. Verjetno gre za jasno vsebinsko navezavo, ki ima na eni strani vzrok in na drugi posledico, oba konca pa sta na isti »palici«.
Prejemanje in dajanje, setev in žetev, so torej povezani in dokler so uravnoteženi, ne pride do konflikta. Ko pa nastane disharmonija, ki je navadno povezana z nepravičnostjo, takrat izbruhnejo težave. Če si obilno prizadevamo za nekaj, žetev pa je pičla, je nekaj narobe. Prav tako je narobe, če se nekdo čuti opeharjenega, ker ves čas dela, za to pa ne prejme poštenega plačila. Ampak to so le zunanji, navidez najbolj izstopajoči primeri, ki smo se jih, v svetu kakršnem živimo, žal preveč navadili. Posledično smo dobili do takih primerov »trdo povrhnjico« in ob pogledu na stisko, se nam prižgejo vseh vrst obrambni mehanizmi, da ne storimo tistega, kar nam srce veleva, da bi morali.
Pa ne gre samo za dobrodelne donacije ali pomoč v hrani, včasih je čas, prostovoljno delo, nasvet, morda le dobra volja na pravem mestu tista, ki spreminja svet. In ravno za to gre, za spreminjanje sveta…
Svet pa ne moremo spremeniti tako, da bi spremenili druge, začeti moramo pri sebi. V tujini, zlasti v ZDA ima javno, prostovoljno delo za skupnost posebno mesto. Pri nas se prostovoljstvo sicer uveljavlja, a počasi. Skrb za starejše, dežurstvo v karitativni organizaciji, pomoč otrokom, ki imajo težave v šoli… vse to so možnosti, ki se ponujajo, a se jih še premalo poslužujemo, predvsem pa velikokrat ne prepoznamo svoje vloge.
Spominjam se slikarja, ki vsako leto prinese svojo sliko na Karitas in jo daruje za ljudi v stiski. Na vprašanje zakaj, je odgovoril, da ga njegov dar osrečuje. »Darovati pomeni dobiti!« Prav podobna je zgodba prostovoljca v domu ostarelih, ki se enkrat tedensko v popoldanskem času, poln vtisov neke drugačne življenjske izkušnje, vrača v svoj vsakdanjik. »Prav toliko kot dam, tudi sam prejmem, ali celo več! Moje življenje se je po tej izkušnji precej spremenilo.«
Vedno torej obstajajo poti, le prepoznati jih je treba. Vprašanje kdo daje in kdo prejema je torej v tej luči zlahka rešljivo, ko prepoznamo, kakšna je naša vloga in jo sprejmemo. Tudi takrat, ko nimamo ničesar, lahko nekaj damo, če imamo odprto srce.
Prispevek objavljen na blogu Jožeta Bartolja.
