Foto: Osebni arhiv
Manjka nam solidarnosti, je ena od najboljših oznak trenutnega stanja duha med ljudmi v Sloveniji, ko večina ljudi išče prostor pod soncem zase in morda še za svoje bližnje, medtem ko jim za ostale ni (več) mar. Kdo se sploh še ima čas pogovarjati, ko je treba nujno storiti toliko stvari, biti v stiku s toliko (ne)znanci preko socialnih medijev, da nikakor nimamo časa za ljudi okoli nas. V tem času je še toliko bolj potreben dialog s pomoči potrebnimi posamezniki, ki potrkajo na vrata nevladnih organizacij. Ker so izpadli iz »sistema«, so ujeti v začaran krog finančnih, zdravstvenih, socialnih in drugih težav, zato ne najdejo izhoda iz nastale situacije. Njihova stiska zahteva pozornost in popolno predanost zaposlenih in prostovoljcev. Kot je navedeno v viziji Slovenske karitas, pomeni biti glas revnih v družbi, najprej poslušati in slišati, katere težave imajo ljudje v stiski, da lahko o njihovih težavah spregovorimo tudi z odgovornimi in (po)iščemo sistemske rešitve.
Dialog z uporabniki
Na Zavodu Pelikan – Karitas želimo s strokovnim pristopom pomagati ciljnim skupinam ljudi v Materinskem domu, Terapevtski skupnosti za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju in Skupnosti Srečanje. Tovrstnih posameznikov, ki potrebujejo pomoč, je vedno več in vedeti moramo, da na drugi strani niso vedno pristali po svoji krivdi. Vsekakor je to, da so poiskali pomoč, dober začetek za dialog, kar nas avtomatično postavlja na dva bregova. Včasih moramo na začetku biti precej glasni, da se slišimo in da lahko potem začnemo graditi most med bregovoma, ki temelji na zaupanju.
Dialog in pričakovanja
To je lahko tudi izhodišče za pričujoči blog. Na eni strani se od vseh, ki smo povezani s KARITAS, pričakuje, da bomo obvladali dialog in ga bomo imeli v obilju za vse ljudi vseh 24 ur na dan. To preprosto ne gre. Včasih so prav prevelika pričakovanja tista, ki onemogočajo dialog, ker izhajajo iz predpostavke, da se bo vse uredilo, ker smo tam tisti, ki bomo poslušali in ki bomo spregovorili s posameznikom v njegovem jeziku in na njegovem nivoju. In ravno tukaj smo lahko v službi človekovega dostojanstva, kot je zapisano v viziji Slovenske karitas. Vsakogar znamo in hočemo poslušati ter mu želimo pomagati, da si uredi življenje.
Razkorak med dialogom in dialoškostjo bi bil sicer prava tema za debato, ampak to je zapis razmišljanja na temo dialoga v današnjem svetu. Zopet se pojavi dilema, kako biti dober dialoški partner. Če se vedno in povsod prilagajam samo jaz, da se sploh začne ustvarjati polje dialoga, potem nekaj ni v redu. Popuščanje ali kompromis morata potekati v obeh smereh. Ni dovolj sodelovati v pogovoru, temveč moraš postati partner, ki zaupa sogovorniku.
Drugih ne morem spreminjati. – To je dejstvo, ki ga prevečkrat pozabljamo. Drugih tudi ne bi smeli spreminjati, kajti spreminjamo lahko samo sami sebe. Pot do tega pogosto vodi tudi skozi dialog z drugače mislečimi. Za dialog moraš biti pripravljen in biti pripravljen spreminjati svoja stališča.
Dialog z vlado
Pogosto se sprašujem, zakaj je npr. potrebno fotografiranje državnikov v trenutku, ko se sprejme nek program pomoči socialno ogroženim ali ko se recimo spremeni nek zakon v korist revnih, da pridobijo nekaj človeškega dostojanstva in priložnost, da izstopijo iz začaranega kroga. Ali ni logično in samoumevno, da se izvoljeni predstavniki ljudstva trudijo za dobrobit, ker so bili zato izvoljeni? Ta odnos bi se moral spremeniti, da bi ga lahko opisali kot acta non verba, vendar se moram takoj ugrizniti v jezik, saj zaradi promocije tudi mi včasih delamo podobno. Fotografiramo se s podarjenim avtom, ki nam omogoča priti do uporabnikov, fotografiramo se z donacijo hrane z namenom, da predstavnikom države pokažemo/dokažemo, da smo jo pametno uporabili. Takšnih primerov, ko se moramo izpostavljati, da lahko stopimo v dialog kot upravičenci, je še veliko.
Pomanjkanje dialoga
Ob koncu ne morem mimo trenutno aktualne teme, ki je posledica nedialoga na svetovni ravni in zaradi katerega prihajajo v Evropo skupine beguncev iz Sirije in od drugod. Debata o tem, kako in zakaj je do tega prišlo, je ravno tako neučinkovita, kot prepiranje o tem, kaj je bilo prej: kokoš ali jajce. V ospredju mora biti iskanje rešitve o tem, kako pomagati ljudem, ki so že tukaj prek dialoga odgovornih na ravni Evropske unije. Pomemben bo dogovor o razdelitvi in prevzemanju pravičnih bremen brez političnih kalkulacij, kaj se bolj splača. Gre za osnovni koncept, kdo so begunci in kako bo Evropa reagirala v primeru novih prihodov. Zavedati se je treba, da je to šele prva faza dialoga, ki bo prinesla dogovor, kako reševati nastalo krizo. Takoj zatem je treba na dialoški ravni najti rešitev za tiste posameznike, ki bodo ostali v Evropi, in sicer na temelju poznavanja problematike in na medsebojnem spoštovanju. Predlagam ogled filma avstrijske Karitas, ki lahko tudi mlajšim generacijam nazorno ponazori akutno stisko ljudi v Siriji.
Dialog je in bo ključ do uspeha nevladnih organizacij v socialni državi.
Jože Gornik
Jože Gornik je v. d. direktorja Zavoda Pelikan – Karitas in podpornik različnih aktivnosti za spodbujanje prostovoljstva in zaposlovanja mladih v Sloveniji. Zapisane misli so individualen razmislek na podano temo in ne predstavljajo uradnega stališča Karitas.
Prispevek izraža mnenje avtorja in ni uradno stališče Socialnega tedna.
