Počitniški dnevi so kot nalašč za razmišljanje o tem, kako zastaviti naslednje delovno leto in kako zares uporabiti ves svoj potencial in sposobnosti za kreativno in smiselno delo in življenje. Morda se še bolj kot ob drugih priložnostih, prav v času dopustov pokaže, kako polno življenje živimo skozi delovno leto. Najhuje je, če dopust razkrije, da pravzaprav nimamo od česa počivati, ker smo vse leto bolj ali manj trepetali za svojo službo, za ohranjanje preživetja in čakali na boljše čase. In tukaj je zares pravo izhodišče za razmišljanje o tem, kako zares polno živeti.
Izčrpanost zaradi nesmisla in strahu
Ljudje navadno nismo neprijetno izčrpani in izpraznjeni zaradi dela, ampak zaradi nesmisla in strahu, ki ga ob delu doživljamo. Poklicna izgorelost, ki je vrhunec dolgotrajnega ždenja v stresu, je posledica stalne prisotnosti nepredelanega strahu, ki ga lahko prebuja nasilnost predpostavljenih, krivica in predvsem nemoč posameznika, da bi ohranil svojo integriteto in razvijal svoje sposobnosti v prisotnosti sodelavcev in predpostavljenih, ki ga pri tem ne spodbujajo.
Od »strahu« se ne moremo spočiti
Problem pa je ta, da se od »strahu« ne moremo spočiti, ampak ga lahko samo aktivno in s pomočjo ustreznih sogovornikov najprej zaznamo, ubesedimo in poiščemo njegov pravi vir, ter se zavarujemo pred njimi tako, da spremenimo in dopolnimo svoje delovanje. Strah je namreč organsko zelo naporno stanje za naše možgane. Povezan je z visoko ravnjo stresnih hormonov in veliko porabo energije, saj telesu pomaga, da v nevarnih situacijah poskrbi za osnovno preživetje. Sega v del možganov, ki mu pravimo tudi »plazilski« torej avtomatični možgani in se odzivajo na zunanje dražljaje, predvsem tiste, ki so za nas ogrožajoči in nevarni. Telo namreč razpoložijo za boj ali beg, ter prekinejo povezavo med razmišljanjem in čustvovanjem, saj s tem zagotovijo hitrejše reagiranje.
Hitri in počasni proces strahu
Ta t. i. hitri proces strahu torej poteka izven zavesti in je eden najpomembnejših varovalnih mehanizmov. Hkrati z njim pa ima strah tudi svoj t. i. počasni proces, to pa je proces, ki na podlagi zavesti prepozna vir strahu, ga poveže z našimi izkušnjami, mu poišče pomen in omogoči, da tudi miselno razumemo, česa in zakaj smo se ustrašili, kaj to za nas pomeni in zakaj se tega bojimo. Na ta način se burna reakcija in visok stres, ki sicer spremljata strah, zmanjša in pravimo, da smo strah »premagali«. Tudi ta del procesa je izjemno pomemben, saj se na ta način ljudje učimo in razvijamo svoje potenciale, ter vztrajnost, potrpežljivost in rahločutnost.
Strah kot priložnost
Lahko bi celo rekli, da je vsak strah priložnost, da spoznamo nekaj novega, da nekaj spremenimo, da se z nekom pogovorimo, ter na ta način razširimo in poglobimo svoje znanje, socialne spretnosti, razširimo mrežo ljudi, s katerimi smo povezani in predvsem odpiramo nova obzorja ter razvijamo svoje potenciale.
Dopust od strahu tako pomeni naslednje:
- Zavestna pozornost na lastno delovanje (zavedanje sebe, molitev, razmišljanje, notranja pozornost) in reagiranje (pozornost na lastne »pretirane« reakcije, užaljenost, strah, prilagajanje, izmikanje). Iskanje lastne pristnosti ob drugih.
- Povezovanje »starih« zgodb na bolj koherenten način s pomočjo socialnih izkušenj. Sposobnost žalovanja in razkrivanje »družinskih, družbenih« skrivnosti; nove informacije, odkrivanje novih detajlov zgodbe, iskanje bolj koherentne, manj črno-bele pripovedi.
- Stalno »preverjanje« spomina in interpretacij v iskrenih in varnih odnosih ustvarjanje ustreznega vzdušja, v katerem se povezujeta telesni, avtomatični in zavestni, avtobiografski spomin. Pripovedovanje zgodb drug drugemu.
- Pogum za učenje iz »napak« in priznavanje ter preseganje lastnih meja; izgradnja novega zaupanja iz starih spominov povedanih in razumljenih v novem vzdušju.
Na ta način lahko prav skozi pogovore in nove izkušnje v dopustniških dneh prispevamo k temu, da bomo novo delovno leto začeli z drugačno »opremo«. Ta oprema nam bo odprla pot do polnega delovnega leta, v katerem bomo lahko prepoznali čustvene iskre (volja do življenja, navdušenost nad novim), se bomo bolj sproščeno povezovali z drugimi, sprejemali novosti in sledili notranjemu občutki ter kreativno raziskovali.
Katarina Kompan Erzar je zaposlena v Študijsko-raziskovalnem centru za družino, kot docentka za zakonsko in družinsko terapijo pa deluje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Na področju socialnega varstva je samostojna svetovalka, supervizorka z licencoter članica Sekcije supervizorjev pri Socialni zbornici Slovenije. Je sodelavka programa Terapevtska pomoč pri čustvenem, fizičnem in spolnem nasilju, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Predava, vodi delavnice in izvaja supervizije in izobraževanja za različne socialno-varstvenih in izobraževalnih ustanovah.
—-
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
