Temelj izobraževanja je v prastarem imperativu: »Spoznaj samega sebe!« Obiskovalci preročišča v Delfih so ga lahko prebrali na pročelju Apolonovega svetišča. In ko so vstopili skozi vrata v tempelj, so uzrli na notranji strani nadaljevanje zapisa: »… in spoznal boš svet in Boga.«
Apolonov tempelj je kot zgradba predstavljal posameznika v njegovi zunanji podobi. Vstop v
tempelj pa je pomenil vstop iz površnih uvidov k najgloblji srčiki svoje biti. Lahko bi rekli:
vrnitev k lastni identiteti – k osebnem jedru v svetemu obnebju. Tam v središču osebnega jaza je namreč obnebje človekove singularnsoti; tam se človekova bit zedinja z Bitjo vseh bitij. Apostol Pavel je zapisal: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? /…/ Božji tempelj je svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17).
Gre za exodus k lastni bit(nost)i/bistvenosti – gre za vrnitev v to, kar smo ustvarjeni; vrnitev od tega, v kar so nas ‘ustvarili’ (popačili in na silo naredili) in to, žal, predvsem v (a ne samo
šolskem) pedagoškem procesu. Samo tisti, ki niso tujci samim sebi, so lahko pristni sopotniki
tudi v notranji/osebnostni resničnosti bližnjim v bistvu življenja. Če smo površneži, smo tuji sebi in vsemu, kar nas obdaja – smo le še delček v kolesju čredniške manipulacije in banalizacije.
Da se v procesu izobraževanja ne odtujimo od sebe, je nedopustno ukalupljanje in posploševanje; prepoznani moramo biti v lastnem obrazu – osebnem jazu in kot takšni ovrednoteni, spremljani v vseh razsežnosti svoje pojavnosti (telesni, čustveni, duhovni) ter potrjeni in spodbujani k razvoju ter uresničevanju vseh svojih inteligentnosti, ob tem da smo na področjih nemoči usposobljeni za dopolnjevanje. Ob vstopu v proces institucionalnega izobraževanja mora biti slehernik prepoznan in ovrednoten na svojem področju visoke nadarjenosti, obenem pa sprejet – spremljan v svojih šibkostih, ki so vstopna mesta za vzgojo sodelovanja/dopolnjevanja. Na področjih nemoči naj usposabljanje temelji na načelu, da dovolj zadostuje. Ni bolj ali manj vrednih, vsak posameznik je najvrednejši v svoji izvirnosti – tudi v koktajlu njemu lastnih inteligenc. Le takšna prepoznanost/ovrednotenost v razvojnem spremljanju budi radost v (so)bivanju.
Karel Gržan, duhovnik, kaplan v Lučah in Solčavi, dr. literarnih znanosti, pisatelj, predavatelj, raziskovalec in kmet
Zapis iz nove knjige 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja – 23. teza (izide meseca oktobra).
