To je naslov letošnjega Socialnega tedna, ki se je včeraj začel z uvodnim dogodkom. Spodbudil me je in mi dal navdih za tale zapis.
Te dni bo minilo dve leti, od kar nisem več tako tesno povezan s Socialno akademijo in njenimi programi, kot sem bil pred tem, ko sem bil tam redno zaposlen. Še vedno pa sem ohranil zelo prijateljske odnose s svojimi nekdanjimi sodelavkami in sodelavci ter še sodeloval pri izvajanju kakega njihovega projekta. Letos poleti sem od Mateja Cepina, svojega nekdanjega »kapetana« ekipe, prejel vabilo k sodelovanju pri letošnjem Socialnem tednu, ki je verjetno eden najbolj prepoznavnih programov zavoda, ki bi mu v slovenskem okolju, v katerem pridevnik »socialen« predvsem povezujemo s socialnovarstvenimi dejavnostmi za šibkejše v družbi, bolj ustrezal naziv družbena ali državljanska akademija.
Razveselil sem se Matejevega vabila in njegovega navdihujočega osnutka iztočnic za letošnji Socialni teden na temo osebne in skupinske identitete oz. istovetnosti. Na osnovi vprašanj »kdo sem, kdo smo?« bodo družbeno in državljansko dejavni ljudje po različnih koncih Slovenije v naslednjih dneh prostovoljno prirejali razne dogodke za širšo skupnost. Mar ni že to samo po sebi nekaj edinstvenega v današnjem času, v katerem nas potrošniška naravnanost glavnih tokov v družbi prefinjeno vodi, tako da pozabljamo na to, kar je najbolj bistveno in najvrednejše v našem življenju?
Včeraj sem se udeležil uvodnega dogodka in z zanimanjem prisluhnil štirim predavateljem, ki so z različnih vidikov govorili o osebni in skupinski istovetnosti. Vsa štiri predavanja so v moji notranjosti vzbudila »utrinke«, kot je duševni odziv na zunanje vzgibe poimenoval pokojni Janez Rugelj. V tem zapisu bi rad z vami delil le nekaj utrinkov, ki so svoj vzgib dobili ob predavanju prof. dr. Bojana Žalca o tem, kdaj je človek najbolj istoveten in srečen. Nagovorila me je njegova misel, da se človekova identiteta ne izkazuje skozi njegovo telo ali duševne sposobnosti, npr. spomin, ampak skozi pripoved o človeku in njenem oz. njegovem življenju. Človek je najsrečnejši, če lahko svojo istovetnost pristno oz. avtentično živi iz svojega najglobljega bistva – poudarek pri tem je na pridevniku »pristno« oz. »avtentično«. Ob tem se je v meni takoj prebudila misel in čustven odziv, povezan z mojimi medosebnimi odnosi, zlasti družinskimi in prijateljskimi, ter z osebnimi boji zaradi svoje istospolne usmerjenosti. Kdaj sem lahko najbolj to, kar sem, in kdaj sem lahko najsrečnejši?
Pred kratkim sem začel moliti in premišljevati ob odlomkih evangelija po Marku, pri čemer si pomagam z odlično knjigo italijanskega jezuita Silvana Faustija Zapomni si in pripoveduj evangelij, ki jo zelo priporočam. Prva dva odlomka govorita o identiteti dveh velikih osebnosti človeške zgodovine, Janeza Krstnika in Jezusa iz Nazareta. Dve stvari sta se mi še utrnili po poslušanju včerajšnjega predavanja in ob opazovanju teh dveh mož. Prvič, da sta svoje življenje živela izredno pristno ter da sta bila zaradi tega zelo izpolnjena in srečna, pa čeprav sta oba doživela krut konec – njuni vplivni sodobniki so ju zelo verjetno umorili prav zaradi tega, ker niso prenesli njune pristnosti, iskrenosti in so se bali, da bosta s svojo pristnostjo ogrozila njihovo moč in oblast. In drugič, človekova istovetnost se gradi, oblikuje in potrjuje prek medosebnih odnosov in dialoga. Šele, ko sem v odnosu in dialogu s sočlovekom, gradim in oblikujem svojo osebnost, moj bližnji pa mi jo s svojimi odmevi v odnosu z menoj bodisi pomaga graditi ali pa jo ruši in uničuje. Ko je moj bližnji vesel mene v tem, kar sem in kakršen sem, ter sem lahko v svojem najglobljem bistvu v odnosu z njim razgaljen in pristen, je to vir največje sreče, ki je ne more dati nobena materiala dobrina tega sveta.
Vabim, da se udeležite kakega od dogodkov v bogatem programu letošnjega Socialnega tedna. Morda tudi vas nagovori in spodbudi k razmisleku o sebi in skupnostih, h katerim pripadate. Če vam čas ne dopušča, pa si lahko na Youtubu Socialne akademije pogledate posnetke dogodkov.
Mario Plešej je družbeno in politično angažiran katoličan, ki živi in dela v Ljubljani, svoje korenine pa ima na Koroškem. Magistriral je na področju političnih ved na ljubljanski fakulteti za družbene vede, izobraževal pa se je tudi v tujini. Več let se je na Socialni akademiji kot izobraževalec posvečal spravnemu procesu v Sloveniji in predelavi travmatične preteklosti ter delu z mladimi. Trenutno je zaposlen na kmetijskem ministrstvu, kjer opravlja naloge v zvezi z državno pomočjo kmetom, gozdarjem in ribičem ter raziskovalno dejavnostjo na področju kmetijstva, gozdarstva in prehrane.
