Če bi zgodbe naših odnosov pripovedovali kot pravljice, bi se lahko vsaka zgodba uspešnega ali propadlega odnosa začela s stavkom: V začetku je bilo zaupanje. Tudi vsak uspešen ali propadel zakonski ali partnerski odnos bi se lahko začel z istim stavkom: V začetku je bilo zaupanje.
Drži: v začetku vsakega odnosa je zaupanje! Tista globoka osebna intuicija, ki mi pove, da lahko zaupam. Naredim še en, naslednji korak bliže k drugemu, se odprem, položim v dlani drugega svojo krhkost in ranljivost, začnem graditi odnos.
Vsak osebni odnos, tudi najbolj intimen, se vzpostavi samo v primeru, če oba, naj si bosta to bodoča partnerja ali prijatelja, vzajemno začutita, da stoji nasproti oseba, ki je vredna, da ji podarim zaupanje. Podobno je tudi na drugih področjih življenja, recimo v poslovnem svetu: samo s podjetjem, ki vzbuja zaupanje na pozitiven izid poslovnega sodelovanja (tudi na podlagi takih in drugačnih preverjanj), stečejo posli; ali na področju skupnih projektov, ki se jih lotimo le z ljudmi, ki jim zaupamo.
Zaupanje je moj zastonjski dar
Zaupanje, eno najglobljih čustev, je na začetku vedno nekaj, kar jaz podarim drugemu. Nekaj, kar se rodi v meni in kar spustim v svet, v naročje drugega. Nekaj zastonjskega, torej nekaj, kar brezpogojno podarjam drugemu. Nemogoče je zaupati na ukaz ali na prigovarjanje drugih. Poslušati prepričevanje nekoga o tem, kako je vreden zaupanja, ter obenem v sebi čutiti drugače, je eno najbolj mukotrpnih opravil. Brez globokega notranjega vzgiba srca zaupanje ne more biti podarjeno. In tu je človekovo srce skrivnostno in izbirčno: zaupanja ne podari vsakomur, ampak le tistemu, ob katerem začuti, da je vreden zaupanja.
Res je, tudi zaupanje pozna stopnje. Ne zaupamo vsakomur vsega in na enak način. Nekaterim zaupamo globoko, brezpogojno, drugim bolj površno, z zadržki. Nekaterim ljudem se lahko v trenutku povsem odpremo, pri drugih smo previdni, vzamemo si čas.
Za trajanje in rast odnosa in rast v odnosu je ključno, da ljudje v prvih trenutkih srečanja prepoznamo v sebi, kakšno globino zaupanja občutimo do drugega. Za kakovosten in dolgotrajen odnos je pomembno, da smo neskončno iskreni sami s seboj. V srečanjih, ki nas zares prevzamejo, je to težje, a za to toliko bolj pomembno. Spomnim se pripovedovanja neke gospe, kako je bila ob prvem srečanju s svojim bodočem možem vsa prevzeta. Toda zelo kmalu je pri njem, takrat še fantu, opazila njegovo težavo s pitjem. Čeprav globoko v sebi ni zaupala njegovim besedam, češ da lahko kadarkoli preneha s to razvado, je bila prepričana, da ga bo lahko s svojo ljubeznijo in predanostjo spremenila. V življenju se je izkazalo, da ni bilo tako in da se je težava z alkoholom spremenila v nočno moro njunega zakonskega odnosa.
Moje zaupanje računa na iskrenost drugega
Obenem drži tudi, da zaupanje ni le nekaj, kar jaz podarjam, ampak mora vedno najti odgovor v drugem. V podarjeno zaupanje je namreč vračunana dobronamernost in verodostojnost osebe, kateri zaupanje podarjam. Zaupanje v kontekstu odnosov ni nikoli enosmerni proces. Če moja globoka osebna intuicija s strani drugega ni sprejeta in potrjena v smislu konkretnih življenjskih drž, ki se kažejo v dobrohotnosti, doslednosti, spoštovanju dogovorov, v vzajemnem odpiranju, začnem postajati tudi sam previden, zadržan. Odnos začne rasti, ko med dvema steče „dialog zaupanja“: šele ko dobim odgovor na podarjeno zaupanje, vstopi medosebni odnos na pot poglabljanja, rasti in krepitve.
Vzajemno izkazovanje zaupanja in potrjevanje sprejetih zavez z dejanji sredi vsakdanjosti spodbudita rast odnosa. V vsakem odnosu se namreč zelo hitro vzpostavijo neki dogovori, na začetku drobni in na videz samoumevni (recimo določitev ure naslednjega srečanja), pozneje vedno bolj zavezujoči in globoki. Dekleta in fantje pogosto z bolečino pripovedujejo, kako težko čakajo partnerja za zmenek, ker drugi „vedno zamuja“. V marsikom se v takih okoliščinah porodi spontana misel: „Če bi mu bila pomembna in bi me zares spoštoval, me ne bi pustil čakati!“ Pozneje, ko se odnos poglobi in postane morda tudi obojestransko obvezujoč, recimo v zakonu, postanejo te „slepe pege“ v zaupanju še bolj boleče. Spomnim se druge gospe, ki je pripovedovala: „Kako naj zaupam možu, ki obljubi, pa ne izpolni obljube: mesece ga moram prositi, da zamenja eno žarnico. Da o tem, da je že nekajkrat pozabil na otroka, ki bi ga moral iti iskat v šolo in še prej v vrtec, sploh ne govorim.“
Zlorabljeno zaupanje
Ena največjih bolečin in ran vsakega odnosa je zlorabljeno zaupanje. Ko je zaupanje zlorabljeno, se v človeka naseli dvom v iskrenost in dobronamernost drugega. Zaupanje je resnično rubikon, ki ga ljudje v medsebojnih odnosih ne bi smeli nikoli prestopiti: če ga prestopimo, ni nikoli več tako, kot je bilo poprej. Kajti ko je zaupanje enkrat zlorabljeno, se človek spontano in tudi upravičeno vpraša: Zakaj bi še zaupal?
Zlorabljeno zaupanje vnese v odnos seme dvoma, ki ga je zelo težko izkoreniniti. Da, lahko se pogovorimo, se opravičimo, obljubimo, da bomo v prihodnje doslednejši, res vredni zaupanja. Toda ob vsaki novi krizi, v katero vsak odnos nujno prej ali slej (ponovno) zaide, se črv dvoma v trenutku ponovno razbohoti, oživi razočaranje iz preteklosti in zasenči doživljanje sedanjosti.
Zaupanje kaže na globino odnosa
Medsebojno zaupanje je torej lakmus, ki pripoveduje o tem, kako globok in iskren je v resnici kak odnos. Smiselno si je od časa do časa v tišini srca zastaviti vprašanje, koliko zaupam drugim in tudi, kako globoko zaupanje jim (še) podarjam. Tega vprašanja naj si ne bi zastavljali na splošno, z njim je dobro preveriti globino zlasti tistih odnosov, ki najbolj določajo moje življenje. Prepogosto se dogaja, da smo ravno z najbližjimi najbolj površni. Brez zaupanja ni globine odnosa, ni globine življenja. Površnost v odnosu pa začne prej ali slej moreče dušiti.
Naj končam z mislijo, ki sem jo pred nekaj dnevi prebral nekje na spletu: Treh stvari ne bi smeli nikoli prelomiti: zaupanja, obljub in srca!
Prispevek objavljen na spletni strani Stopinje.si.
Foto: Spletna stran avtorja (Patricija Belak) in njegov Facebook profil
