»Trud po naših najboljših močeh ni več dovolj. Čas je, da naredimo pravo stvar. Vse druge možnosti smo namreč že izčrpali,« je predsednik Republike na prvi seji novoustanovljenega DZ citiral Winstona Churchilla. Kaj je prava stvar, kako do nje in zakaj se v Sloveniji enostavno ne zgodi? So res vsega krivi politiki, mediji in sodstvo?
V času pred državnozborskimi volitvami, pa tudi po njih, so pravo stvar, ki bo rešila Slovenijo, iskali mnogi posamezniki, civilnodružbene organizacije in seveda tudi politične stranke. Nastala je množica scenarijev, nekaterih z bolj in drugih z manj resno ambicijo izhoda iz na videz brezizhodnega položaja, v katerem smo. Želim si, da bi v civilnem in političnem dialogu še bolj intenzivno iskali nabor rešitev za Slovenijo in širše. A tisto res pravo stvar, ki jo je možno izpeljati, lahko posameznik najde le znotraj tistega, na kar ima resničen vpliv.
Velike in male zgodbe
Narava človeške družbe je pač takšna, da se v vsakem trenutku samo zelo majhen delež ljudi resnično ukvarja z velikimi zgodbami. Le malo ljudi ima v danem trenutku dostop do velikih virov in pomembnih odločitev. Vsi ostali delujemo znotraj majhnih zgodb. Nekdo vodi podjetje s petimi zaposlenimi. Drugi v prostem času vodi pevski zbor. Tretji piše blog, ki ga vsak mesec prebere 300 ljudi. Četrti skrbi za vzgojo svojih treh otrok.
Za dobrobit družbe so enako pomembne tako velike kot majhne zgodbe. Od vsake velike zgodbe so resda odvisne mnoge male zgodbe, a le male zgodbe, ne velike, pomenijo resnično kakovost življenja. Nevarno je, če se ukvarjamo samo z malimi zgodbami, velike pa zapostavljamo. Temu pojavu pravimo zapiranje vase ali družbena apatija in je na Slovenskem zelo prisoten. A prav tako nevarno je, če se ukvarjamo samo z velikimi zgodbami (na katere nimamo neposrednega vpliva), na male pa pozabljamo.
Poiskati pravo stvar v svoji zgodbi
Iskanje osebne prave stvari posameznika se začne pri vprašanju: »Čez kaj sem postavljen?« Katera je moja zgodba? Kam sem poklican? Kam je usmerjeno moje poslanstvo? Se zavedam, da sem tako edinstveno ustvarjen in ljubljen na tako poseben način, da obstajajo naloge, ki jih lahko v življenju opravim samo jaz? Se zavedam, da teh nalog, če jih ne bom opravil jaz, ne bo opravil nihče drug? Se zavedam, da se moja prava stvar morda skriva prav tam, kjer mi je najteže in do česar imam največji odpor? Tam, kjer najbolj smrdi?
Takšnim pravim stvarem, ki pravzaprav nikomur ne dišijo, v politiki rečemo reforme, v osebnem življenju pa spreobrnenja. Gre za dejanja oz. milosti, ki se zgodijo, ko presežemo »trud po naših najboljših močeh«, kot pravi Churchill. Za reformo ali spreobrnenje ni dovolj, da se še bolj trudimo na isti način kot doslej. Potrebno je spremeniti način, zamenjati paradigmo. Kot so pred leti zapisali škofje na sinodi o novi evangelizaciji tudi za Cerkev: »Danes business as usual (posel kot običajno) ni več dovolj.« Ali povedano v računalniškem jeziku: ni dovolj, da na računalnik naložimo še dodatne programe, potrebno je zamenjati njegov operacijski sistem.
Osebna prava stvar vsakega posameznika se skriva v odgovorih na vprašanja, kot so: »Kakšno spremembo bom letos uvedel kot tajnik župnijskega pastoralnega sveta? Za kateri novi način delovanja si bom prizadeval v društvu, katerega član sem? Si bom kot delavec upal izpostaviti pred delodajalcem, ki krši zakone? Bom povedal za nepravilnosti, ki sem jih videl v svojem okolju, a smo o njih doslej molčali? Do kod sem pripravljen tvegati in prodajati svojo glavo? Sem pripravljen spremeniti svoj način življenja, gibanja, prehranjevanja, odnosov, zasvojenosti?«
Na Socialni akademiji opažamo, da večina ljudi v Sloveniji niti v osebnem, niti v družbenem življenju ni pripravljena na spremembe, ki na srednji rok prinašajo višjo kakovost življenja, kratkoročno pa nas nekaj stanejo. Raje se kot žive žabe grejemo v vedno toplejši vodi in navideznem udobju, dokler ne bomo nekoč kuhani in tako nezmožni skočiti iz lonca.
Kako skočiti ven?
V poslanici letošnjega Socialnega tedna, ki bo potekal na prelomu iz septembra v oktober, trdimo, da so posledice takšne mentalitete lahko usodne. V letošnjem letu mineva 100 let od začetka prve svetovne vojne. Ta obletnica nas opominja, da mir, ta največji dosežek EU, nikakor ni samoumeven. Beležimo 25 let od padca berlinskega zidu, a se kljub temu še vedno ograjujemo v gete, lobije in ozke interesne skupine. Beležimo pa tudi 10 let od vstopa Slovenije v EU. A druge države EU vidimo predvsem kot zatočišče normalnosti. Vanje bežijo še posebej mladi.
Priložnosti za skoke iz cone udobja (na skici) se porajajo vsak dan, tako v velikih kot v malih zgodbah. Sem ter tja cona udobja zelo godi – to je še posebej opaziti med poletnimi dopusti in počitnicami. A kaj hitro se začne ta cona krčiti. Kar se je pred uro ali dvema še zdelo udobno, se zdaj ne zdi več. Če ostajamo v njem dlje časa, se naše področje udobja oži in oži.
Prevelik skok iz cone udobja na drugi strani vodi v cono panike. Gre za situacije, ko je vsega preveč, ko ne zmoremo, ko mislimo, da nam bo razneslo glavo in ko smo izpostavljeni nevarnosti izgorevanja. A k sreči med cono udobja in cono panike obstaja še ena cona: cona učenja. To je cona, v kateri pridobivamo kompetence, širimo obzorja, smo izzvani in se soočamo s stvarmi, s katerimi se prej še nismo. Za uspešno osebno rast je pomembno, da čim več časa preživimo v coni učenja. In pravo učenje se nikdar ne dogaja v udobju.
Pravi skok v malih zgodbah je skok iz cone udobja v cono učenja. V takšnem stanju se cona udobja širi. Kar se nam je še pred tremi meseci zdelo novo, zdaj postaja znano. Iz cone učenja je prešlo v cono udobja. Stvar obvladamo in lahko gremo naprej. Prilika o talentih se udejanji: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.« Politik se kali v civilni družbi, govornik se kali, ko se prvič javno izpostavi pred prijatelji, podjetnik se kali, ko zastavi svoj čas za noro idejo. In male zgodbe postajajo velike.
Matej Cepin je direktor Socialne akademije.
Blog je bil pod naslovom Skoči ven objavljen v 52. številki časnika Slovenski čas, ki je izšla v sredo, 20. avgusta, 2014.
____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
