Matej Zalar
Skočiti ven ni lahko, še posebej v družbi, ki se je skozi generacije trpečih na zatohlost počasi privadila. Seveda, doživeli smo desetletje naglega razvoja, ko je šlo vse kot po maslu in smo lovili švicarske sanje, pri tem pa spregledali, da nas žene izključno materializem. Na moralo smo pozabili, ob korupciji na vseh ravneh smo mižali. Kdor je kritiziral, je, večkrat tudi na mojem blogu, v odgovor dobil krilatico, da če ti kaj ne paše, se pa odseli v tujino.
Zanimivo, da po le nekaj letih zategovanja pasu pošiljanje v tujino ni več zmerljivka, temveč, tako se zdi, edini ustrezen predlog za rešitev težav. Toda: kar je – pogosto iz obupa – rešitev za posameznika, je težava za družbo, ki še naprej stagnira, crkuje, če hočete. Če sprejemamo paradigmo, da sposobni odidejo, ostanejo pa iznajdljivi, ki živijo na račun nesposobnih, da bi se izselili, svoje države sploh ne potrebujemo, ampak bi se bilo bolje priključiti Avstriji, kar so nekateri predlagali že pred leti, češ, hlapci smo bili in hlapci bomo ostali. Kar je seveda hlapčevsko razmišljanje.
Rešitev bi morali poiskati doma, vendar raje kolektivno čemimo v usmrajenem, a vendar prijetno toplem blatu, tiste, ki bi radi skočili ven, pa naženemo na tuje ali jih potegnemo nazaj v blato, nekoliko globlje, da jim upiranje utečenim smernicam ne bi več prišlo na pamet. Vrhunec sprememb v tej blatni mlakuži so tako imenovani novi obrazi, pri čemer ljudstvo ne opazi, da v osnovah ostajajo zvesti politiki, ki pod geslom nacionalnega interesa in socialne države vzdržuje sistem, na katerega smo se z leti tako privadili, da je slab vonj samo še manjša neprijetnost, o kateri razglabljamo za šankom. Sicer je res, da vsako leto malo bolj potonemo, a glave vendarle še držimo nad gladino. To je postal ultimativni cilj: obdržati se nad gladino.
Ne štrleti preveč ven.
Imeti čim bolj enake plače, pa čeprav nizke.
Sprejemati bodisi črno bodisi belo in čim manj razmišljati.
Poglejmo na primer besedno zvezo prožni trg delovne sile. Delodajalci jo bodo razumeli kot odrešitev vseh svojih težav, sindikati pa kot absolutno zlo. V realnem svetu pa govorimo o manj kot 5000 prostih delovnih mestih, ki jih išče več kot 120.000 brezposelnih in bilo bi jih še več, če se vsako leto več tisoč ljudi ne bi odselilo s trebuhom za kruhom. Debate o vprašanjih, kakršno je urejanje zaposlovanja, so pri nas podobne vprašanju o količini piva v vrčku. Je na pol prazen ali na pol poln? Racionalen odgovor, da je namreč v vrčku 0,25 litra piva, nikogar ne zanima. Cilj je prepiranje o vprašanju in ne odgovor sam.
S tem, da v Sloveniji pogosto še do pravega vprašanja ne pridemo.
V tem času je bistveno vprašanje, ali si želimo državo, v kateri bomo radi živeli ali takšno, da bomo iz nje bežali? Če ne bomo zbrali poguma in skočili iz, resda nekoliko smrdljivega, a prijetno toplega blata, se ne bo nič spremenilo. Toda, pozor: skok v tujino za marsikoga ni rešitev, ampak izhod v sili. Raje skočimo iz ozkih okvirov. Pogovarjajmo se zato, da bomo našli rešitve! Ne pustimo se zadovoljiti z lepimi besedami in novimi obrazi!
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
Objavljeno na blogu Nergač (Matej Zalar).
Foto: Blog avtorja
